sreda, 4. maj 2016 ob 12:00

Desetletnica smrti Vlasta Kopača, častnega člana in nekdanjega predsednika PZS

Vlasto Kopač se je kot navdušen alpinist in gorski reševalec vedno znova vračal v svet gora in domačinov, kar mu je dajalo moč tudi v najhujših preizkušnjah. Bil je arhitekt, Plečnikov učenec in najtesnejši sodelavec, z velikimi zaslugami za ohranitev njegove dediščine. Posebno skrb je posvetil zaščiti pastirskega selišča na Veliki planini - znamenitega arhitekturnega bisera brez primere. Uspel je ohraniti Preskarjevo bajto, edini primerek ovalne pastirske ognjišnice. Njegova so celovita prostorska ureditev planine in tudi ljubke turistične koče.
Vlasto Kopač se je rodil 3. junija 1913 v Žireh. Po odsluženi vojaščini se je jeseni leta 1934 vpisal na arhitekturo pri profesorju Jožetu Plečniku in se očitno dobro obnesel, saj ga je ta štiri leta pozneje povabil za stalnega sodelavca pri risanju načrtov za ljubljanske Žale in nadzoru obrtniških del. Leta 1936 je bil krajši čas zaprt, zaradi narisanega srpa in kladiva na storžiču. Politika je bila torej druga vzporednica njegovega življenja. Komunist, član partije, risar in oblikovalec propagandnih izdaj, ilegalne politične literature in letakov, organizator v študentskih društvih in pri političnih akcijah.

vlasto_kopac_2
 Vlasto Kiopač
Skupaj z ostalimi študenti so ustanovili Akademsko skupino Slovenskega planinskega društva. Tej plezalsko usmerjeni druščini, in predvsem Vlastu Kopaču, je do začetka vojne oz. okupacije leta 1941 uspelo uresničiti le nekaj načrtov, ki pa so bili naravnani proti zelo jasnemu cilju - dvigniti nizko raven slovenskega zimskega alpinizma in se usposobiti za plezanje v višjih gorstvih. Severozahodni greben Kočne, grebensko prečenje Brane, jugozahodni greben Planjave, Grintovec z juga in vzhoda, severovzhodna stena Turske gore, ... našteti vzponi so le nekatere Kopačeve prvenstvene ture. Leta 1940 je sodeloval v šestčlanski zimski odpravi akademske skupine SPD v Durmitor - s smučmi iz Nikšiča skozi Šavnik v Žabljak. Črnogorci so bili navdušeni, saj »odkar svet stoji, pozimi ni bil še nihče na teh vrhovih«, so zatrdili. Prvič v življenju so videli gojzarje, dereze in cepine. Predvojni čas lahko sklenemo z omembo, da je Vlasto Kopač narisal »Razgled z Grintovca«, ki ga je izdaja Akademska skupina SPD, občasno pa je tudi pisal in risal za Planinski vestnik.
 
Z italijansko zasedbo Ljubljane leta 1941 se je za Kopača končala doba Plečnikovih Žal in alpinizma. Čas je popolnoma posvetil grafičnemu oblikovanju ilegalnih medvojnih tiskovin. Bil tako uporaben, delaven in domiseln, da ga niti v partizane niso pustili. »Delati, dokler te ne aretirajo!« je bil njegov moto. Slednje se je zgodilo takoj po italijanski predaji in nemški zasedbi Ljubljane. Od 6. januarja 1944 pa vse do konca vojne je bil interniran v koncentracijskem taborišču Dachau. Dachau je pomenil stalno smrtno nevarnost, podhranjenost in izpostavljenost številnim nevarnim boleznim, a tudi čas solidarnosti ter pričakovanja osvoboditve.
 
Po vojni je oblast Kopača vključila v obnovo in gradnjo porušene države, sam pa se je kot predsednik PD Ljubljana-Matica še posebej posvetil obnovi požganih, zanemarjenih in izropanih planinskih postojank. Poskrbel je, da je bil alpinizem poudarjen pri vsakokratni organizacijski obliki slovenskega planinstva. Bil je tudi predsednik Odbora za planinstvo in alpinizem pri Fisvkulturni zvezi Slovenije. Vodil je prvi povojni alpinistični tečaj, organiziral je obnovo ter ustanovitev novih alpinističnih odsekov, poskrbel za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalnikov, vetrovk in za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nič manjšo pozornost ni namenil razvoju gorskega reševanja. Ljudi za organizacijsko delo je že tako vedno primanjkovalo, vojna pa je sploh pustila v vseh pogledih veliko vrzel. Načrtoval in vodil je gradnjo bivaka pod Skuto in spomenika padlim v Kamniški Bistrici.
 
Oktobra 1947 ga je aretirala UDBA, deset mesec kasneje ga je le-ta obsodila na smrt; vendar so mu kazen spremenili v zaporno, ki so jo pozneje še skrajšali. Kmalu po obsodbi, pa čeprav za rešetkami, je postal družbeno koristen arhitekt ter risar prvih »pravih« planinskih zemljevidov, Julijskih Alpe ter Kamniških Alp. Kljub izpustitvi leta 1952 se je zapor na drugačen način nadaljeval še dolga leta. Spomeniško varstvo, spomeniki in predvsem arhitektura Velike planine ter njen prenos na turistično naselje so bili področje Kopačevega dela v počasnem prehajanju iz nesvobode v polsvobodo, ki se ni nikoli več zares razprla.

 velika_planina_foto_matej_ogorevc
Vlasto Kopač je najbolj zaslužen za ohranitev tipičnega načina gradnje pastirskih objektov na Veliki planini, foto Matej Ogorevc
 
Obnova plečnikovih Žal, že namenjenih propadu, ker so s svojo belino senčile brezdušnost novih, je več kot simbolično zadnje večje strokovno delo Vlasta Kopača. Prizadeval si je za zbiranje dokumentacije Dachauskega taborišča in dachauskih procesov. Postopno je sledila pravosodna, politična in moralna rehabilitacija. Leta 1976 je bila objavljena razveljavljena sodba, desetletje kasneje pa so bile odpravljene tudi posledice obsodb. Istega leta, t.j. 1986, je bil na 10. kongresu Zveze komunistov slovenije rehabilitiran tudi politično.
Leta 1989 so ga slovenski planinci izbrali za častnega predsednika Planinske zveze Slovenije. Za delo v planinstvu je prejel Red dela s srebrnim vencem. Leta 1995 je diplomiral kot inženir arhitekt. Leta 1999 mu je predsednik Republike Slovenije za njegove zasluge pri ohranjanju naše kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse kar je dobrega naredil za Slovenijo podelil najvišje državno odlikovanje - Zlati častni znak Republike Slovenije.
 
Ves čas je spremljal delo v planinski organizaciji, še posebej v Gorski reševalni službi Slovenije. Bil je predsednik odbora alpinistov veteranov. Še naprej je vsem pomagal s svojim izredno bogatim in širokim znanjem, z izredno lepimi ilustracijami pa je opremljal številne revije, knjige in druge publikacije.
 
V zadnjem letu svojega življenja je uspel pripraviti izbor svojih člankov za objavo v knjigi Iverí z Grintovcev, ki jo je bogato opremil s svojimi ilustracijami.

Povzeto po besedilu Toneta Škarje 
19.09.2019