ponedeljek, 23. marec 2020 ob 09:00

S knjigo v gore (5) Vprašaj goro: Črna prst

Joža Mihelič poudarja, da so gore odprta knjiga, iz katere se učimo vse življenje. Njegovo avtobiografsko delo Vprašaj goro, nov slavospev bohinjskim goram, odlikujeta izbrušen slog in ljubezen do gora, po katerem slovijo tudi dela Joževega brata Tineta Miheliča. Vabljeni na knjižni botanični potep na Črno prst in v žlahtne Joževe spomine!

Pogled na Črno prst iz Bohinjske Bistrice je zanimiv in lep za vsakogar, ki ima rad gore. Z vzhodne strani Peči, kakor Tolminci slikovito imenujejo greben Spodnjih bohinjskih gora, je prva med vrhovi, ki kažejo skalovito podobo na bohinjsko stran, medtem ko se na primorsko stran spušča s strmim travnatim pobočjem vse do vasi Kal in Stražišče.
Na zahodni strani Bohinjske Bistrice, tam, kjer se cesta proti jezeru odlepi od zadnjih hiš, bohinjski Triglav pritegne nase vse poglede, posebno takrat, kadar zažari v bleščeči, kraljevski zimski belini - in ob njem lepotci Mišelj vrh, Stogovi, Debeli vrh - toda Črna prst ima druge atribute. Čisto blizu, strmo nad vasjo se dviga, prava vaška gora. Na desni jo straži ošiljeni Lisec, na levi stasita Črna gora. Za mehko oblikovanim, gozdnatim sedlom med njima se dviga njen skaloviti vrh. Za tistim sedlom pod njo leži stara bukovska planina Za Liscem. Žal stoji le še nekdanja sirarna, ki so jo nekaj časa uporabljali kot bivak. Lesene stanove, nekoč jih je bilo šest ali sedem, se da videti le še na fotografiji na panoju, postavljenem ob koči nad planino.
Odkar so ponovno zgradili Orožnovo kočo, ki je bila, ko so jo leta 1894 postavili, prva planinska koča Slovenskega planinskega društva, ima Črna prst veliko več obiskovalcev kot nekoč, čeprav jih tudi v preteklosti ni bilo malo. Zelo »popularna« je gora tudi s primorske strani, le bolj lokalno, ker ima Baška grapa to srečo, da kljub izrazitim lepotam ni tako turistično oblegana, kot je Bohinjska dolina. Planinsko društvo Podbrdo je obnovilo in povečalo nekdanjo italijansko vojaško karavlo tik pod vrhom in ji dalo ime po Zorku Jelinčiču, tigrovcu, prijatelju dr. Klementa Juga.
Toda v osebni izkaznici gore, ki je sicer postavna in privlačna kot kakšna urejena in uglajena, umirjeno nadišavljena dama srednjih let, je zapisana še ena od njenih značilnosti, zaradi katere si je že davno utrdila velik, celo evropski sloves. Ta značilnost, ali bolje rečeno znamenitost, je njeno cvetje, tako pestro, da bi bolj pisano ne moglo biti, barvito, dišeče, zelo posebno. Beseda »posebno« se seveda nanaša na njene redke, endemične vrste. Celotni greben med Soriško planino in Rodico je sicer daleč naokoli znan po bogatem rastlinstvu, toda Črna prst vseeno močno izstopa, zaradi redke posebnosti, ki ji je dala ime. Ta posebnost je zajeten klin skoraj črnih škriljavcev, ukleščen v vršno zgradbo gore. Od tod ime! Botaniki pravijo, da so take geološke okoliščine kot nalašč za rastlinstvo, ki se je zares v bližnji okolici dobesedno razbohotilo. Nikjer drugje ni moč videti toliko dražestnih zoisovih zvončic. Pot s planine Za Liscem privede tik pod vrhom gore pod manjšo skalno steno, ki je podarila Črni prsti alpski videz. Nekaj dolgih, poševnih razpok v vznožju gladke, malo razčlenjene stene, tik nad potjo, je prav na gosto posejanih z drobnimi temno modrimi zvončicami, da je nemogoče iti kar mimo.

oroznova_koca_prvotna_foto_joza_mihelic
Planina Za Liscem nekoč s prvotno Orožnovo kočo, ki je bila med vojno požgana (foto Joža Mihelič)

Šaljiva Tinetova pripoved o zoisovi zvončici je po zaslugi znane slovenske botaničarke, doktorice Nade Praprotnik, ki jo je uvrstila v svojo knjigo Rastlinstvo na stezah ovčarja Marka, že skoraj ponarodela. Zgodbica je nastala, ko sta šla Tine in njegov sin Matej prvič na visokogorsko turo. Takrat še majhen Matej je očeta prav po otroško vprašal, zakaj se drobna cvetka imenuje tako in ta mu je razložil: »Nekega lepega dne, pred mnogimi, mnogimi leti, je šel striček Zois v hribe. Ker ga je pot utrudila, se je želel spočiti, zato se je namenil ob poti malo zaspati. A kaj, ko so mu na ušesa ves čas pozvanjale drobne zvončice, ki so se stresale v vetru. Zato je vsak cvet čisto na koncu malo stisnil, da je zvonjenje utihnilo, in nastale so zoisove zvončice«. Tako je drobna, vendar zelo ugledna endemična cvetlica slovenskih hribov, pridobila nekaj prirodoslovne prepoznavnosti tudi po zaslugi nekoga, ki ni bil nikoli botanik ali vsaj naravoslovec, temveč le umetnik in zelo ugleden alpinist. In tako je, konec koncev, tudi prav, saj je vsakomur znano, da so umetniki zato umetniki, ker ustvarjajo umetnine!

Toda vse, kar cveti in diši po Črni prsti, ne raste kar ob poti. V bližini sosednjih dveh vrhov, Lisca in Črne gore, ki kot sekundarna grebena levo in desno od Črne prsti »podpirata« glavni greben, so dobro skrita manjša, zapeljiva rastišča znamenite alpske možine, ki sicer domuje v primorskih Alpah. Na gorenjski strani, predvsem v pobočjih nad planinami Osredki, Za Liscem in Za Črno goro, srečaš panonski svišč, nekoliko višje pod vrhom gore, med raztresenimi balvani vseh velikosti bahavi, zlatorumeni košutnik, strupeni naprstec in tisočere pogačice. Na primorski strani, tik pod razglednim grebenom, se v nenehnem vetrcu, ki vleče tam čez tudi takrat, ko se zdi ozračje povsem mirno, podrhtavajo najlepši cvetovi kačjaka ter kranjske in turške lilije. Na terasi pod vrhom, nasproti koče, je vse srebrno od srebrne krvomočnice. Srebrne so seveda le goste, drobne dlačice na sicer zelenih listih. Cvetovi so posajeni vmes in izstopajo z nežno rožnato barvo, v kateri so dobro vidne drobne rdeče žilice. Vse do Krna potem ne srečaš več niti enega cveta te male zapeljive cvetke, toda najlepši so ravno tukaj, na Črni prsti, zaradi značilne kamnine seveda, na kateri uspevajo.

srebrna_krvomocnica_planika_foto_joza_mihelic
V Julijskih Alpah cvete srebrna krvomočnica le na Črni prsti in na Krnu. Na Črni prsti jo lahko najdeš v družbi s planiko ali očnico. (foto Joža Mihelič)

Vest o naravnih čudesih Črne prsti so v svet ponesli véliki pionirji botanike Karel Zois, Giovanni Antonio Scopoli, Baltazar Hacquet, ki so goro obiskovali pred več kot dvesto leti. Dobri stari časi, kajne? Toda zanesenjaških botanikov ni na Črni prsti nikoli manjkalo. Na njenih pobočjih je mnogokrat botaniziral tudi domačin Ivan Veber, sicer inženir gozdarstva, široko razgledan naravoslovec in odličen amaterski botanik. Potem ko je tudi on izdatno pomagal pri ponovni izgradnji Orožnove koče, se mu je porodila zamisel, da bi markirano pot od koče proti vrhu spremenili v botanično učno pot. Lotil se je, sam izdelal zelo lične aluminijaste tablice po vzoru iz ljubljanskega Botaničnega vrta in jih zasadil tako, da se lahko vsak mimoidoči planinec ob cvetlicah pouči o njihovih imenih, domačih slovenskih in strokovnih latinskih. Zares lepo darilo njegovi gori, koči in vsej planinski javnosti, ki je s tem ogromno pridobila. Sedanje tablice, ki so nekdanje Ivanove nadomestile, ker takih, kakršne je izdelal on, ni znal razen njega nihče več izdelati, so sicer drugačne, a pripovedujejo isto zgodbo.

Visoka gora Črna prst, zanjo bi težko dejali, da pripada le Bohinjcem, ker jo imajo enako radi tudi njihovi sosedje na primorski strani, ima ob marsičem, kar je bilo o njej zapisanega, še neko posebno moč nad celotnim Bohinjem. Ta moč je že davno prešla v pregovor. Pravijo, da ima v Bohinju dež mlade! Še močneje kot Črna prst poskrbijo za to najvišje gore v grebenu med Voglom in Bogatinom, kjer posamezni vrhovi presežejo magično višino dva tisoč metrov. Zaradi njih pade največ dežja prav v okolici Bohinjskega jezera. Vlažne zračne gmote, ki prihajajo iz Sredozemlja, toplega mediteranskega sveta, se nad grebenom dvignejo tako visoko, da se pošteno ohladijo in se para v njih kondenzira. V poletnih dneh so beli oblaki pogost okras bohinjske strani grebena Peči.
Iz podobe oblakov nad grebenom so znali v kmečki preteklosti Bohinja dobro napovedovati vreme. »Ta prirezan' jug« je prinašal skorajšnje močno deževje, ker so se sprli severni in južni vetrovi. Takrat dobijo oblaki podobo ostrega, kot z ravnilom potegnjenega roba.
Seveda pogost dež, ki ima mlade v Bohinju, prinaša tudi rodovitnost, in kadar znova posije sonce, jasno, čisto modro nebo. Pozimi je zaradi tega nekoč, ko so še bile prave zime, zapadlo v Bohinju veliko snega, največ prav pod omenjenim visokim grebenom nad Voglom in Komno. Danes rečemo temu »nekoč«, ker se je zaradi človeške nespameti in nečimrnosti ozračje segrelo, toda Bohinj je že zelo zgodaj, prav na začetku turizma, veljal za slovenski smučarski raj. Prvi smučarski tečaji drenovca Rudolfa Badjure so bili tam in petdeset metrska Hansenova skakalnica tudi. Celo inž. Stanko Bloudek se je najprej razgledoval po Bohinju, ko je iskal prostor, kamor bi postavil svoje skakalnice. Pravijo, da so mu Bohinjci postavili previsoko ceno, zato je odšel na oglede v Planico.

bohinjska_dolina_foto_joza_mihelic
Bohinjska dolina s poti na Črno prst (foto Joža Mihelič)

Ko je bil Andrej še deček, so ga v poletnih jutrih pogosto prebudili kravji zvonci. Mimo šole, kjer so stanovali, so kmetje iz Spodnje vasi vsak dan gnali živino na Rebro v vznožju Črne prsti, kjer je vaški pašnik. Če je bil dan jasen, so se takrat začele trgati megle, da se je vmes kazalo modro nebo. Takih trenutkov ni nikjer drugje, samo v Bohinju. Mati, ki je zjutraj že zamesila kruh in zakurila v štedilniku, da bo skuhala mleko ali belo kavo za zajtrk, ga je ob taki uri navadno poklicala iz kuhinje. Hitro se je oblekel, vzel kanglo s police ter stekel po ulici mimo Pukovnikovih na Marodnovo kmetijo po še toplo, pravkar pomolženo mleko. Polokrogla vrata pod starim gankom z že nekoliko polomljeno ograjo, ker ni bilo moških pri hiši, s katere so kljub vsemu še vedno viseli rdeči gorenjski nageljni, so vodila v prostorno, obokano vežo, kjer je v poltemi stala pri steni velika, skoraj črna masivna lesena skrinja in na njej pletene košare s sadjem ali koruzo. Vratno krilo iz sivih, od dežja spranih klanih desk, s kljuko, ki je bila zagotovo skovana še v Zoisovih kovačnicah, je bilo običajno odprto ali le priprto. Na desni strani veže, z enim oknom na ulico in enim na dvorišče, je bila kuhinja.
Marodnova mama, majhna, vselej prijazna, sicer malobesedna žena, s sivim predpasnikom čez črno krilo ter z zadaj zavezano ruto na glavi, tako zgodaj mleka še ni odnesla v shrambo na hladno. Čez Andrejevo kanglo, ki jo je postavila na stol, ki je vedno stal blizu štedilnika, je položila krpo iz redko tkanega belega platna in skoznjo precedila mleko iz posode za molžo, ki si jo je dvignila pod pazduho. Ko je nazadnje namestila še pokrovček, je navadno kaj vprašala, da bi načela pogovor, toda Andrej se je z le nekaj besedami v odgovor kar se da hitro izmuznil v vežo in odhitel domov. Mati je nato mleko prelila v vselej le temu namenjen bel emajliran lonec in ga dala kuhat na štedilnik. Andrej je tačas stekel do peka v Zgornji vasi. Vsako popoldne je v podolgovatem peharju iz koruznega ličkanja tja odnesel kruh, ki ga je zamesila mati, in zjutraj pohitel po pečenega. Na štruci je moral biti vselej prilepljen listek z domačim imenom, da bi se kaj ne zamešalo. Le redki ljudje na kmetijah so kruh še pekli doma. Pri peku je dišečo štruco, ki je z vabljivimi, hrustljavimi robovi zdaj gledala precej čez rob peharja, vzel pod pazduho in pohitel domov.
Ko je Andrej nekega dne, po mnogih letih, v kleti zagledal tisti pehar, se je začudil. Bil je zelo majhen, toda kot otrok ga je v naročju nosil do peka. Leva in desna stran peharja sta mu takrat na obeh straneh gledala čez roke.
Tako se je navadno začel njegov dan. Očeta v prostih dnevih pogosto od zgodnjega jutra ni bilo doma, tudi brata ne, ker sta med počitnicami s katerim od prijateljev pogosto odrinila kam v hribe. Včasih je oče tudi še spal, ker je morda ponoči, skoraj do jutra, s teleskopom, ki ga je sam izdelal, opazoval nebo ali pa dolgo v noč razvijal slike, potem ko je kuhinjo, ko se je stemnilo, spremenil v fotografsko temnico. Včasih je pozno v noč tudi urejal in prepisoval nove note, posebej za vsak instrument v tamburaškem zboru, ki ga je vodil, ali pa je prebiral debele knjige o zvezdah, medtem ko se je na gramofonu vrtel kakšen Mozart, Beethoven ali Čajkovski.
Skupaj so odhajali v hribe le ob nedeljah, ko je bila vaška pekarna zaprta in so jim mleko pri Marodnovih prihranili od večerne molže. Tako je odšel nekoč tudi Andrej z materjo in očetom na svojo prvo planinsko turo, na Črno prst.

Dolgi greben Spodnjih bohinjskih gora, ali po tolminsko Peči, se polagoma dviga iz Jelovice, čez in čez porasle s temnimi smrekovimi gozdovi. Ne dvigne se kar nenadoma, kajti prvi izraziti vrh, Ratitovec, ki že pogleda nad gozdno mejo in ima strma skalovita pobočja nad Ravnami, Prtovčem in Podlonkom na selški strani, je še ves bahavo širok, kakor da bi se ne mogel odločiti in se odreči prostranstvu Jelovice. Toda od vrhov nad Soriško planino dalje je drugače. Greben postaja vse bolj oster in na primorsko stran tudi prepaden. S Črno prstjo dobi prvič tudi značaj pravega visokogorja. Njen vrh od ponekod z južne, primorske strani malo spominja na ošiljeni rog Krna, čeprav je ta mnogo višji in značilno koničasto prirezan.

V zgodnjem bohinjskem jutru se tistega dne, ker so odrinili zgodaj, megla z jezera še ni razkadila in tudi krav še ni bilo na paši na Rebru. Gregorčev rovt, razgleden zaradi izrazitega travnatega roba v pobočju, čez katerega je takrat še vodila uhojena steza, je bil sveže pokošen. Tako se rosa ni otresala po čevljih in volnenih nogavicah. Bil je značilen poletni, zgodnje jutranji bohinjski trenutek. Modrikast rob megle, ki se je kot stepena smetana oprijemal pobočja, je dal vedeti, da je zgoraj jasna modrina. V takem razpoloženju hribovec komaj čaka, da se bo dvignil dovolj visoko, kjer bo zagledal bleščeče triglavske gore onstran doline.
Na turi so bili štirje, Andrejeva mati in oče, stari gospod Kafol, oče nekdanjega vodje bohinjskega gozdnega gospodarstva, in Andrej, pravzaprav Andrejček, ker še ni dopolnil deset let. Počasi so se dvigali skozi rovte, ki so jih takrat še sekli (kosili) in si natočili vodo pri studencu, ki je bil očetu znan z mnogih prejšnjih tur, ki sta jih skupaj opravila s prijateljem Slavkom Budkovičem. Kasneje, ko so nekdanjo vojaško karavlo nad vasjo Ravne prezidali v planinsko kočo dr. Janeza Mencingerja, glasnika Bohinja, so tisti studenec zajeli v vodovod za novo kočo. Izginil je v ceveh!

Andreju je bilo všeč, ker so hodili počasi. V spominu mu je ostal prijeten, nekoliko pritajen pogovor med onimi tremi. Tudi stari gospod Kafol je bil prvikrat z njimi v gorah. Tako so sredi dneva prispeli do planine Za Liscem, kjer so takrat še stali leseni pastirski stanovi. Planina je bila »mlečna«, kakor se reče, kadar so v planini tudi molzne krave. Pastir in sirar hkrati je bil stari Špan. Kako se je mož v resnici pisal in kako mu je bilo ime, so vedeli le njegovi sosedje v Bukovi dolini, kjer je bil doma. Ves Bohinj ga je poznal le po domačem imenu Špan. Govorili so, da je bil nekoč, ko je bil še mlad, najboljši divji lovec v dolini, tako zvit in spreten, da ga niso nikoli zalotili pri prepovedanem delu. V času velike hajke proti bohinjskim divjim lovcem okoli leta 1950, je bil tudi Špan osumljen in priveden pred sodnika v Kranju. Dokazov seveda ni bilo. Pravijo, da mu je po dolgotrajnem, brezplodnem zasliševanju sodnik, že utrujen in močno razočaran, dejal: »Tako, Špan, vse je zapisano in sojenje je končano. Ker dokazov, da bi bili vi divji lovec, nimamo, ste prosti in greste lahko domov. Toda na koncu mi čisto prijateljsko povejte, ali imate puško, ali je nimate?« Toda Špan je bil pametnejši od sodnika in se ni pustil speljati na limanice. »Tešk´ sǝm brez n´e«, je odgovoril. Ta narečna besedna zveza je bila med Bohinjci od nekdaj pogosto v rabi in ima dvojni pomen. Navadno se tako reče za kakšno orodje, brez katerega ne gre, zato je težko, če ga nimaš. To pomeni, da bi ga moral imeti, vendar ga žal nimaš. Včasih seveda lahko tudi pomeni, da ga imaš, ker ga pač moraš imeti, toda odgovor vseeno ni pritrdilen. Sodnik tudi sedaj ni vedel, pri čem je, toda Španov odgovor je odšel v bohinjsko legendo.

span_ivan_veber_foto_joza_mihelic
Levo: Znameniti Špan - mož se je pisal Ravnik, pasel je v Planini Za Liscem. Desno: Ivan Veber ureja botanično pot z Orožnove koče na Črno prst. (foto Joža Mihelič)

Andrej si je dobro zapomnil držo in kretnje ter izrazito obličje visokega, priletnega moža, ki je močno jecal. Kljub temu, da je bil že v letih, se je gibal mladostno, saj je moral sleherni dan za živino skozi goščo med razmetanim skalovjem, včasih morda tudi na lov. Ljudje so v zgodbah o njem najbrž tudi pretiravali. Zjutraj naj bi kot kakšen svečenik že pred sončnim vzhodom mirno stal na kakšnem vzvišenem kraju in čakal na prve žarke, ki bodo posijali čez greben.

Mož je pred njih postavil ne preveč velik lesen škaf s kislim mlekom ter zraven ponudil staro, že nekoliko obtolčeno emajlirano zajemalko. Gospodu Kafolu in Andrejevemu očetu je seveda zameril, ker nista imela žganja s seboj. To jima je odkrito povedal, ker je obsojal vsakogar, ki gre brez plemenite pijače v gore, kajti tako so delali vsi njegovi predniki. Govorili so, da je nekoč prijatelju, ki je pri njem pustil nahrbtnik, ko je šel naprej na Črno prst, popil gorilni špirit, ki ga je našel v nahrbtniku. Ko se je oni vrnil v planino, je Špan kot vešč poznavalec žganja dejal, da je imel tokrat »zares močnega«. V življenju ni menda nikoli spal v postelji na čistih belih rjuhah, vedno le v listju ali na senu, toda kljub žganju, pri katerem ni imel mere, je dočakal precej čez osemdeset let. In tudi to pravijo, da mesa sploh jedel ni. Divjad, katero je kot divji lovec uplenil, je vselej podaril družinam, kjer je bilo veliko otrok in malo denarja, kajti takratni bohinjski divji lov se ni ohranil kot nekakšna prepovedana strast ali celo nedovoljen »šport«, temveč kot pravi starodavni »volčji lov«, za bolj ali manj golo preživetje. Špan torej ni bil le bohinjska legenda. Bil je človek, ki je kot eden zadnjih še živel in preživel tako, kakor je živel nekdanji Bohinj.
Ni še dolgo tega, ko je bohinjski župan v nekem pogovoru dejal Andreju, da bi rad, da bi bili Bohinjci kakor ostali Slovenci. »Žal potem ne bodo več Bohinjci«, mu je odvrnil Andrej.

Prespali so na vrhu Črne prsti. Koča, ki je imela takrat še v celoti videz nekdanje italijanske vojaške karavle, je nekaj let tako delovala. Potem so jo zaradi dotrajanosti ponovno zaprli, dokler je ni prevzelo in obnovilo ter nadzidalo novo Planinsko društvo Podbrdo. Toda njena prvotna notranjost je bila pravzaprav silno zanimiva. Andrej je nekaj podobnega veliko kasneje doživel po kočah Velebita, ki so veliko bolj prvinske od koč z obveznim gostilniškim »šankom« po Julijskih Alpah. Ob oknih, ki še danes gledajo dol v Baško grapo in na Idrijsko hribovje, so bile preproste mize, zbite iz desk in vmes klopi brez naslonjala. Ob nasprotni steni brez oken, ki se naslanja neposredno na vrh gore, so bili pogradi, postavljeni pravokotno na zid. V taki koči mora iti druščina vselej spat istočasno in tudi vstaja se skupaj. Ni slabo! Oče je moral takrat, da se je naučil reda, seči v žep in za Špana v koči kupiti žganja.
Tak je bil Andrejev prvi spomin na Črno prst. Nanizalo se jih je zelo veliko. Nekoč je v majskih dneh sam gazil skozi staro planino Za Liscem, od koder se je največkrat podal proti vrhu. Razen nekdanje sirarne, sicer nekoč največje v planini, a vseeno razmeroma majhne brunarice, ni stal tam noben stan več. Opravili so svoje in se počasi sesuli sami vase. Nekoč so imeli življenjsko pomembno vlogo, potem jih pa na vsem lepem ni nihče več potreboval.

Nenadoma je prišel na svežo sled. Najprej je pomislil, da se je od nekod, kar iz gošče, vzel nek drug hribovec, toda ko si je »gaz« bolje ogledal, ga je zazeblo po hrtu. Medved! Sled ga je spomnila, da je čisto sam, sredi divjine, kjer vladajo njeni večni, nepisani zakoni. Nazaj po poti si ni več upal. V gozdu bi ga medved lahko čakal za slehernim drevesom. Tedaj je z vrha gore zaslišal človeške glasove. Pognal se je, kot da bi mu gorelo za petami. Ni se menil za običajno pot. Tudi poleti ni bil zlepa hitreje na vrhu, čeprav se je sneg vdiral za čevelj in čez globoko.
Bilo je prvič, da je sledil kosmatinca v domačih gorah. Videl ga sicer ni, toda sledi so bile sveže. Takrat še ni vedel, da se žival, njeni čuti so bistveno ostrejši od človeških, vedno pravočasno umakne, ker nosi v sebi tisočletni strah pred človekom. Razlagal si je drugače, da je medvedek po dolgem zimskem spanju ves lačen in si želi dobrega obeda.
Nekoč kasneje je na istem mestu prijatelju Jožetu pripovedoval to zgodo. V tistem času je bila na njegovi matični fakulteti »v modi« t. i. faktorska analiza, nekakšno znanstveno seciranje športnih panog. Jože, ob svojem filozofskem študiju je bil tudi izredni študent na tej šoli, je nemudoma dodal, da je o tako zanimivem »srečanju«, predvsem pa o njegovih posledicah, treba nemudoma napisati »strokoven« članek, ki bi lahko nosil naslov »Vpliv pojavnosti ursae na razvoj nekaterih psihosomatskih faktorjev pri alpinistih«. Andrej je v mladostni nagajivosti potem tudi napisal tisti članek, natančno s tem naslovom. Kot šaljiva prigoda, z nekaj parodije seveda, je bil celo objavljen v Planinskem vestniku.
»Tek« na goro tistega dne, po strmem zasneženem pobočju, je bil odličen trening, to je treba priznati. Na vrhu je našel Janka Lapajneta, dolgoletnega predsednika domačega planinskega društva, z njegovo druščino. Janko je bil zgovoren mož, zato se ga je v gorski tišini, ki je vladala nad zasneženo okolico, slišalo dol z vrha. Da je sledil medveda, je Andrej povedal, da se je prestrašil, pa ne. Bilo bi mu nerodno.
Lapajnetova druščina se je vračala z gore na primorsko stran. Od tam so tistega dne tudi prišli. Andreju ni preostalo drugega, kot da se ponovno sam vrne v dolino skozi planino.

Dobro je vedeti, da je bil medved v tedanjem času zelo redek gost v Julijcih, kjer sicer potekajo njihove tisočletne, le ljudem pozabljene selitvene poti.
Veliko let po takratni Andrejevi Črni prsti so postali medvedje običajni gostje tudi tukaj. Zanimivo je, da si je prenekateri med njimi za nekaj časa izbral prav okolico planine Za Liscem za svoj življenjski prostor, čeprav je ta del grebena Peči, poleg Vogla, najbolj obljuden. Koničasti Lisec in čokata Črna gora, ki na eni in drugi strani Črne prsti štrlita iz grebena, ponujata obilo skritih kotičkov, kamor z običajnih poti le redko zaide kakšen planinec.
Ne dolgo tega je Andreju njegov daljni sorodnik z Dolenjske, ki ima kmetijo na robu Stritarjeve Podsmreke pri Velikih Laščah, pripovedoval, kako je med potjo na delo v gozdu medveda običajno srečeval. Tudi na travniku nad hišo se je velikokrat pojavil, toda ko sta se zagledala, se je medved vselej le obrnil in neslišno odšel. »Mi se jih ne bojimo«, je pristavil in s tem omenil tudi dolgoletne sovaščane. Navajeni so življenja z njimi. V času, ko je število udomačenih živali na Zemlji, ki je s svojim življenjem zagotovo nekaj posebnega sredi Vesolja, že močno preseglo število živali, ki živijo proste v divjini, bi moral biti človek ponosen in tudi vesel, da mu je dano živeti v krajih, kjer še lahko stalno živi tudi velika zver, medved.

zoisove_zvoncice_foto_joza_mihelic
Zoisove zvončice - kot je Jožu na srce položil Jaka Čop, naj v gorah ne fotografira le vrhov, ampak kakšen cvet, žival, vodo, drevo, njegov list ali stanove po planinah in - oblake (foto Joža Mihelič)

Nekaj let pred opisanim dogodkom, še najstniško mlad, je prišel smučat na zadnje jezike snega pod vrhom. Na vasi so rekli, da se v Savo ne smeš iti kopat, dokler je videti še kaj snega pod Črno prstjo in Andrej je s takratnim smučanjem sklenil sezono. Ko se je naveličal »dričati« po tistem jeziku snega, to je star bohinjski izraz za smučanje, je stopil še na vrh. Tam je že zelenela prva trava, v njej je pa sam samcat sedel Jaka Čop in pestoval bleščečega, povsem novega »roleja« z veliko, sijajno lečo. Andrej je Jaka dobro poznal, saj je bil očetov prijatelj, zato je prisedel.
»Če boš tudi ti kdaj fotografiral,« ja začel Jaka, da bi s tem opozoril na novi fotoaparat, »potem glej, da ga ne boš tako lomil, kot ga lomi tvoj ata«. Začudenega Andreja je seveda zanimalo, kaj dela njegov stari pri fotografiji tako narobe, kajti doma se niso o tem nikoli pogovarjali. Oče je le tu in tam vse poslal spat in kuhinjo spremenil v fotografsko temnico. V njegovo fotografijo se ni vtikal nihče, saj so bili to njegovi trenutki samote, ki jih je imel rad. Andreju je le, ko je bil še majhen, včasih dovolil, da je zvečer še malo počakal, se mu usedel v naročje in gledal, kaj nastaja v belih ponvicah z razvijalcem in fiksirjem.
»Kaj neki dela narobe?« je Jaka nadaljeval, ter v isti sapi pristavil: »Same hribe slika, potem pa kaže tiste svoje slike ljudem na predavanjih. Najprej jim je seveda všeč, ker zraven goreče komentira, potem jim pa vsi vrhovi postanejo enaki in se naveličajo. To je tako, kakor če ima kmet čredo ovac. On pozna vsako posebej, tebi so pa vse enake. V gorah ne smeš slikati le vrhov. Kakšen cvet, žival, vodo, drevo, njegov list ali stanove po planinah in - oblake. Da, oblake! Brez oblakov ni nič. Z njimi dve sliki nista enaki.«
Andrej takrat seveda še ni vedel, da je Jaka fotograf oblakov, na katere potem riše svoje viharnike, tako rad, da so tudi njega začeli imenovati »Viharnik«. Toda nauk si je dobro zapomnil in se v kasnejših letih po njem ravnal.

Ko se je zaposlil v Triglavskem narodnem parku, je Andrej nekoč vodil na Črno prst veliko skupino iz Gradca. Spoprijateljil se je namreč s tamkajšnjimi ljubiteljskimi naravovarstveniki, ki so tisto turo organizirali za slovitega graškega profesorja botanike, za njegove študente in tudi njihove starše. V Bohinj so se pripeljali z avtobusom in takoj krenili na pot. Vzdušje je bilo zelo prijetno, kajti ostareli profesor je bil tudi odličen šaljivec, ne le vrhunski botanik. Toda mož je pozabil, da se je v času, ko je nehal aktivno botanizirati po gorah, postaral, predvsem pa močno »okrepil«. Človek bi si ga, vesele narave kot je bil, prav lahko predstavljal v kakšni zanimivi družbi, s prekipevajočimi vrčki piva na mizi. Toda na samem začetku poti, sredi gozda na pobočju, globoko pod Planino Za Liscem, se je začel profesor ob vsakem cvetu ustavljati in razlagati njegove posebnosti, da se je vsaj malo nadihal. Čez čas seveda tudi to ni več šlo, zato je vidno razočaran priznal, da naprej enostavno ne more. Kljub prijaznemu prigovarjanju in obljubam, da bodo pogosto počivali, je ostal neomajen. »Saj ne bo nič iz njih, če ne bodo sčasoma prevzeli moje vloge!« je pribil in s prstom pokazal na nekatere študente. Tako so odšli naprej, profesorja pa je nazaj dol pospremilo nekaj starejših iz skupine, ki so prišli predvsem zaradi njegove izjemne druščine.
Ker je na začetku vse kazalo na prijeten dan, je bilo Andreju močno žal za družbo dobrega moža, predanega znanosti, toda čas je neusmiljen z nami.

Ko je bil pri devetnajstih izbran za neko odpravo PZS v Kavkaz, je Andrej na kakšen lep dan tekel od doma na Črno prst, za trening seveda. Iz domače kuhinje do vrha je tedaj rabil le uro in dvajset minut, ter tako že leta pred gorskimi tekači iz sosednjega Podbrda začel z gorskim tekom, prav tam, le z nasprotne strani gore. Pravijo, da so legendarnega prvega predsednika PD Podbrdo zaradi tega na PZS nekoč pošteno oštevali. Da se po gorah hodi, ne pa teče, so mu nejevoljno in celo uradno dopovedovali. Toda gospod Anderle, ki se je vselej neomajno postavil v bran svojim članom in sovaščanom, je takrat odvrnil: »In kaj potem, če gredo naši malo bolj hitro v hribe!«
V nečem je imel stari, zelo prijetni modri mož zelo prav. Časa se ne da ustaviti! Kaj vse se danes dogaja po gorah! Gorski tekači, prvi v Sloveniji so bili zares Podbrdčani, so zdaj le še neznatna, komaj opazna skupina športnikov med mnogimi, ki so si gore izbrali za svoj športni poligon.
Gospod Anderle, dober prijatelj Andrejevega očeta, se je v Podbrdo oženil iz svoje prelepe Kašarije, Prešernove deželice pod Karavankami. Kaj vse naredi ljubezen! Potem se je pač z novega doma v globoki grapi pod Črno prstjo z vlakom vozil na delo v železarno na Jesenice. Bil je eden mnogih Kašarjev, ki krepko štrlijo iz slovenskega povprečja, saj vemo, kdo vse se je rodil v tistih krajih. Toda v Podbrdu si ga niso zapomnili le kot odličnega prvega predsednika novoustanovljenega planinskega društva, temveč tudi kot dobričino, ki je s svojim ravnanjem vselej deloval kraju in ljudem v prid. Tudi Andreju je prišla na ušesa drobna, za gospoda Anderleta značilna zgodba, kako je nekoč peljal na Golico med ključavnice skupinico otrok iz Podbrda. Velike oči so naredile svoje, zato je imel vsak od malih Podbdčanov takoj precejšen šop narcis v rokah. Ostali obiskovalci Golice so jih seveda začeli gledati postrani in tudi glasno kritizirati, toda

Sredi neke bohinjske zime je odšel Andrej podoživet nekdanje smučarske urice na Telečnico za Bohinjsko Bistrico, takrat že s svojimi vnuki. Zgradili so skakalnico, na prav istem mestu, na katerem je vselej stala ena od skakalnic, ki so jih skupaj gradili z vrstniki, ko je bil tudi on še majhen. Skakalnice pri otrocih vedno vžgejo. Tudi danes, v času smučarskih žičnic, ni nič drugače. Tam je bil tisti dan s svojimi vnuki tudi Tone, nekaj malega starejši od Tineta, Andrejevega brata, nekoč odličen bohinjski smučar, doma iz Rodarjeve hiše, kjer so nekdaj na veliko izdelovali smuči. »Tukaj smo Bistričani s smučanjem začeli in tukaj bomo z njim tudi končali,« je dejal in pri tem seveda mislil na svoje smučanje. Prav je imel. Kako lepo je bilo to slišati, saj se je Andrej ob njegovem razmišljanju spomnil, kako si je mati še v poznih letih za vasjo nataknila smuči in se podala proti Polani in do Belega potoka. Kdo ve, morda bo nekoč tudi z Andrejevo Črno prstjo tako? Ko bi le hotelo biti!

>>> Poglavje z naslovom Črna prst je iz knjige Vprašaj goro Joža Miheliča (Planinska založba PZS, 2019).

joza_mihelic_vprasaj_goro_foto_ales_ogrin
Joža Mihelič, avtor knjige Vprašaj goro, poudarja, da so gore odprta knjiga, iz katere se učimo vse življenje (foto Aleš Ogrin)

Avtobiografsko delo Vprašaj goro je žlahtna pripoved o skromnih in poštenih ljudeh, ki so živeli predani svojemu rodu, domu in zemlji. Je spomin na otroštvo v Bohinju, na prijateljske vezi, ki so nastale v dobi zorenja, na plezalne začetke in najbolj polna leta njegovega alpinizma ter na turno smučanje, ki mu Joža Mihelič ostaja zvest vse življenje. Nov slavospev bohinjskim goram odlikujeta izbrušen slog in ljubezen do gora, po katerem slovijo tudi dela Joževega brata Tineta Miheliča. Joža se je po srednješolskem obdobju na Jesenicah, kjer se je pridružil Alpinističnemu odseku PD Jesenice, študiral na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, kjer je bil po diplomi več kot štirideset let stalni zunanji sodelavec za področje planinstva, alpinizma in turnega smučanja. Služboval je po srednjih in osnovnih šolah in v turizmu, zadnjih triindvajset let pa v Javnem zavodu Triglavski narodni park kot vodja Službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo in urednik glasila Svet pod Triglavom. Njegove domače gore so Vzhodne Julijske Alpe. Od prvih plezalnih začetkov po letu 1962 je opravil veliko število letnih in zimskih plezalnih vzponov vseh težavnostnih stopenj, med njimi devetindvajset prvenstvenih.

-----------------------
Povezani novici:
09.04.2020