Kdaj oziroma kako ste začeli hoditi v hribe?
To sem si želela že od nekdaj; vedno sem bila pripadnica hribov, a sprva še ni bilo možnosti. Intenzivno sem začela hoditi po ločitvi, da sem si našla družbo. Ko sem v Celju hodila na Srednjo ekonomsko šolo, sem na neki stavbi videla napis Planinsko društvo Celje - Matica in se takoj včlanila, čeprav takrat še nisem imela nobenih možnosti za planinarjenje.Te so prišle najprej po razvezi, nato pa po upokojitvi in še vedno z vsem srcem hodim v hribe.  Marija Lesjak je na Zboru odsekov VGN, 18.3.2023, prejela diplomo dr. Angele Piskernik, najvišje priznanje Komisije za varstvo gorske narave PZS.Zakaj ste se odločili sodelovati pri aktivnejšem varovanju gorske narave?
Že po značaju sem ljubiteljica narave, zelo jo cenim in spoštujem. Po končanem tečaju za markacistko in planinsko vodnico sem začutila, da potrebujem znanje tudi s področja varovanja, da bi ga pobliže spoznala in vedela, kako se obnašati. Čeprav lahko rečem, da je bila najboljša šola skromno življenje na deželi, delo pri kmetih - pri tem sem opazovala prirodo in jo sproti spoznavala.
Ali lahko na kratko poveste, kaj so naloge oziroma dolžnosti gorske straže, ker tega verjetno vsi še ne vedo?
Predvsem ozaveščanje ljudi in opozarjanje na nepravilnosti. Mi, ki hodimo v hribe, smo več v naravi in več vidimo. Nekdo ne more ukrepati, če za neko stvar sploh ne ve. Ozaveščanja ljudi je veliko premalo.
 Beli gorski mak
Soglašam. Koliko let ste bili gorska stražarka, preden ste se dodatno izobrazili za varuhinjo gorske narave?
Po letu 1990 sem se kot članica PD Vinska Gora pridružila gorskim stražarjem in začela pogosteje zahajati v gore. Leta 2007 sem končala izobraževanje za varuhinjo gorske narave in na tem področju kar veliko naredila.
Leta 1954 je bila na pobudo dr. Angele Piskernik ustanovljena gorska straža. Takrat je bila zamišljena kot samostojna naravovarstvena organizacija s pooblastili naravovarstvenega nadzora in kaznovanja storilcev, ki v naravi povzročajo škodo. Kaj mislite o takem kaznovanju?
Da bi se s kaznovanjem ukvarjali gorski stražarji, je praktično nemogoče. Če na terenu nekoga opozoriš, moraš biti že vnaprej pripravljen na negativen odziv. Kaznuje lahko človek, ki je za to pooblaščen in pristojen. Gorski stražarji niso ne eno ne drugo.
 Brkata zvončica
Ste kdaj naleteli na posameznika ali ljudi, ki so s svojim početjem delali škodo, in jih na to opozorili? Če ste, kako so se odzvali?
Ja, sem jih opozorila, kar v bližnjih gozdovih Vinske Gore, kjer je speljana planinska pot. Naletela sem na motoriste, njihov odziv je bil zelo negativen. Kot ženska si ne moreš kaj dosti pomagati, ko ti mladenič zabrusi: "Kaj pa, če je to moj gozd?" ali "Kaj te briga!" Taki odgovori ti žrejo živce. Ob neki drugi priložnosti sem skupino motoristov fotografirala. Eden se je ustavil in vprašal, ali jih mislim za....ti. Nato je odhrumel naprej. Drug primer je Pohorje, to je sploh posebno poglavje, svoja tema ...
... Vem, to je kot neokusen humor.
In na Smrekovcu, pa verjetno še marsikje.
Kaj menite o neposrednem varovanju rastišč arnike in Clusijevega svišča na Pohorju ter velikonočnic na Boču v času cvetenja?
Vse je odvisno od lokalnih društev, ki skrbijo za to. Da bi se s tem ukvarjali gorski stražarji ali varuhi narave; mislim, da to ni ravno naša naloga. Ljudi je treba predvsem ozavestiti. Na Lovrencu pod Lisco sem bila priča - takrat še nisem bila varuhinja - in srce me je bolelo, ko je neka ženska skrivaj izkopavala encijan. Pred leti je bila tam katastrofa, ko so izkopali šestdeset rastlin.  Predvidevajo, da so bili na delu profesionalci. Seveda se je treba oglasiti, vse je odvisno od kulture oz. nekulture storilca, ki mu kaj rečeš na prijazen način. Po svetu je znano, da se lahko v Sloveniji nekaznovano odnašajo rastline, ki se drugje dobro prodajajo.
Ob tej vaši izjavi sem se spomnila na svoj izlet v Tatre pred leti. Še preden smo prispeli tja, so nam povedali, da se hodi samo po poteh, da se ne dela bližnjic in da so tam nadzorniki, ki te kaznujejo, če kršiš pravila. Na vrhove smo šli lahko samo v skupinah po pet in s planinskim vodnikom. (Med lanskim obiskom Tater so bila pravila enaka, toda množica ljudi je bila neznanska!) Ne vem, zakaj ne zaživi tudi pri nas, da bi se škodljivce udarilo po žepu. Na žalost so storilci po navadi dovolj bogati, da se na finančno plat požvižgajo. To je žalostno.
Na tem področju delujemo na videz neresno. Prej sem omenil straženje arnike in svišča. Mislite, da bi bilo treba enako ravnati tudi pri narcisah pod Golico in jurčkih na Pokljuki?
Po mojem bi morali povsod začeti delati red. Ko je ogroženih rastlin malo ali jih ni več, je že zdavnaj prepozno. Ljudi bi bilo treba začeti ozaveščati že mnogo prej, od osnovne šole ali celo vrtca dalje; recimo kar od ničle - rojstva (nasmeh.) A najprej bi morali vzgojiti starše.
Najbolje bi bilo, da bi otroci vzgajali starše. (Smeh.)
To bi bilo najbolje. Starejši bi se morali o tem učiti od mlajših.
Ste že našli na tleh odvržen šopek cvetja in kakšna čustva so se vam ob tem vzbudila?
To je zelo boleče, kot da je odtrgan del mene in vržen proč. Sicer se lahko zgodi, da nehote ali nevede kak teloh pade iz šopka. Sem nasprotnica trganja rož, kajti naj cvetijo tudi za tiste, ki bodo prišli za nami; v dobesednem in prenesenem smislu. Naj jih fotografirajo in jih za vedno ohranijo v spominu. Ko jih prineseš domov, jih ni več, ker že ovenijo. To je treba ljudem dopovedati.
V zadnjih dveh, treh letih, s pojavom tako imenovanih korona planincev, se je zelo povečal naval ljudi ne samo v gorah, temveč v naravi na splošno. Posledica je veliko smeti oz. različnih odpadkov. Kaj pa narediti tu?
Izkušnje s tem imamo tudi v našem kraju. Ja, ozaveščanje, ljudje bi morali že končno spregledati. Na naši planinski poti smo na zelo lepem razglednem mestu odstranili klopco, ker je bilo okoli nje toliko svinjarije. Zato smo jo enostavno umaknili. Žal.
Na kakšen način bi ozaveščali ljudi? Recimo, ne poznate človeka, vidite ga prvič, lahko ga samo enkrat opozorite, a to najbrž ne bo zaleglo.
Ja, to je res. Na prostorih, kjer so ob poti razgledna mesta ali počivališča in klopce, bi morali postaviti table s prijaznimi opozorili, morda pozitivnimi mislimi, da moramo paziti na naravo. Nekaj takega.
Kaj pa če bi dežurali gorski stražarji, stražarke, mogoče v parih, in bi vljudno opozarjali?
Mislim, da ne bi bilo dovolj učinka, če bi namensko hodili dežurat. Na nekaterih poteh je dosti ljudi. Če spotoma srečaš koga, ki ne ravna prav, ga opozoriš. Čakanje na morebitne prekrškarje pa je kar moreče.
Ima gorski stražar na vidnem mestu oznako, našitek, značko ali kaj takega?
Glede tega sem ravno zadnjič potipala na Komisiji za varstvo gorske narave. Odzval se je načelnik Marijan Denša, da bo treba uvesti enotne našitke, ki jih za gorske stražarje, mislim, še ni. S tem bi jim dali - v narekovajih - neko avtoriteto. Varuhi gorske narave jih imajo, zaradi emblema se jim ni treba predstavljati. To je njihov prepoznavni znak, na nebesedni način, avtomatsko.
 Kranjska lilija ali zlato jabolko
Prebral sem, da ste bili med ustanovnimi člani Planinskega društva Vinska Gora ter glavna pobudnica zaščite ene od naravnih vrednot v istoimenskem domačem kraju, in sicer Šentjanške jame na Peči 1. Lahko kaj poveste o tem?
Nekoč je v Vinski Gori deloval TVD Partizan, v okviru katerega je delovala planinska sekcija. Leta 1990, ko so dozorele razmere za ustanovitev planinskega društva, sem bila na njegovem ustanovnem sestanku. Od takrat sem članica društva, skoraj trideset let sem bila tajnica in od ustanovitve Odseka za varstvo gorske narave njegova načelnica do januarja letos, in še kaj. Omenili ste Šentjanško jamo na Peči 1. Naredila sem tečaj za varstvo gorske narave in vodja usposabljanja Rozi Skobe je rekla, da imamo v domačem kraju gotovo kaj takega, kar bi bilo vredno predstaviti v seminarski nalogi. Takoj sem vedela, da bo to Šentjanška jama, ker je res enkratna. Kaj ustvari narava v milijonih let, si težko predstavljamo ... Za piko na i sem se takoj po tečaju posvetila tudi naravovarstveni tabli, ki smo jo postavili leta 2010. Da ne bom krivična, malce pozneje je zavel pravi veter in v Vinski Gori smo uredili prvo športno ferato v Sloveniji na Gonžarjevi peči. (Po uradni klasifikaciji je to Učni poligon - zavarovana plezalna pot Gonžarjeva peč.) Sočasno sem poskrbela, da smo zaščitili tudi njo, saj je maskota Vinske Gore. Tudi tu smo za ozaveščanje ljudi postavili naravovarstveno tablo o naravni vrednoti, kar je bilo zelo potrebno.
Torej je takih tabel premalo?
Absolutno! Ljudi je treba naučiti, da jih bodo brali. Na primer lani jeseni smo šli na Klemenčo jamo in obiskali najdebelejši macesen v Sloveniji. Kot varuhinja najprej preberem tablo in vidim, da priporočajo, naj se ne hodi po njegovih "nogah". Toda skupina skoraj tridesetih ljudi se je takoj zagnala nanje. Odločno sem morala ukrepati, da se nismo fotografirali na njegovih koreninah, temveč nekaj metrov stran. Mogoče so to malenkosti, a so pomembne.
Kako vzbuditi zanimanje za tovrstno prostovoljno delo, mogoče zlasti med mladimi, da bi pridobili več ljudi?
Pozanimala sem se, koliko je varuhov in gorskih stražarjev glede na število članov Planinske zveze Slovenije. To je zelo majhen odstotek. Že pri majhnih otrocih bi morali delovati v tem smislu, vzbujati zanimanje za naravo in jih ozaveščati. Jih učiti opazovati naravo z drugega zornega kota, ne samo mimogrede, temveč da se ji posvetijo in poglobijo v njeno delovanje in lepote. Tu se premika zelo počasi, a treba je vztrajati, sicer še toliko ne bomo imeli. Zelo sem vesela, da smo v Vinski Gori, v tem majhnem društvu, ob obstoječih treh varuhih gorske narave (VGN) lani pridobili še eno članico. Tej sem januarja predala načelništvo odseka, ker je mlajša in tudi prizadevna. Dve novi varuhinji gorske narave se bosta izobrazili v naslednjem letu, ker jima letošnji termin ne ustreza. Tako gre korak za korakom. Ljudem dopoveš, da to ni piflanje, temveč drugačen pogled na naravo in njeno občutenje - če se ji malce posvetiš in izobraziš v tej smeri.
Mire Steinbuch (Planinski vestnik)
Foto: Tomaž Kumer
| 
