Eden najbolj čarobnih prostorčkov za doživetje veličastnega prihoda Vesne z vsem njenim razkošnim cvetličnim spremstvom je Velika planina. Tako rekoč pred nosom Ljubljane, zlahka dostopna zaradi žičnice in cest, s prostranimi gorskimi travniki, ki so neprecenljiva zapuščina stoletnega pašništva.

Ker nisem voznica in nimam avta, doživljam Slovenijo približno tako, kot jo doživlja obiskovalec iz tujine, ki se mora tako kot jaz zanašati na sredstva javnega prometa. Zmeraj bolj ugotavljam, kako zelo koristno je to za moje strokovno ukvarjanje s posredovanjem naše naravne in kulturne dediščine obiskovalcem (ali z interpretacijo dediščine, kot se moji stroki uradno reče). Na lastni koži doživljam, kako zna slovenski turizem predstavljati največje zaklade naše dediščine - oziroma jih ne zna predstavljati. Se sploh zavedamo, kako osupljiva doživetja ponuja naša prelepa dežela? Kakšna nepozabna, kakovostna in navdiha polna doživetja bi lahko omogočili svojim gostom? Lahko bi - če bi začeli o svojih zakladih razmišljati malo drugače. To, da postaviš ogromne informacijske table (ki pogosto zastirajo ravno tisto, kar je najbolj dragoceno, in pomenijo prej motnjo kakor nadgradnjo doživetja), še ne pomeni razvijanja kakovostnega, na dediščini osnovanega turizma. Kje pa!

Avtobusni vozni red, objavljen na spletnih straneh Avtobusne postaje Ljubljana, je obljubljal ob sedmih zjutraj direktno povezavo iz Ljubljane do spodnje postaje žičnice Velika planina. Ni bilo tako. Voznik nam je pojasnil, da bo peljal samo do Kamnika, tam pa bo treba presesti na lokalni avtobus. Prav. Potnikov je bilo pet, v Kamniku smo na avtobusno povezavo čakale le tri ženske. Lokalni avtobus je res pripeljal, ves poslikan s prizori z Velike planine. "Ja, od danes vozimo po novem voznem redu. Počakajte malo, da pogledam, kdaj imate povezavo nazaj ... Veste, tole je zapleteno, jaz pa danes prvič vozim na tej progi ..." Voznik nam je postregel s šopom sveže natisnjenih zloženk z voznimi redi lokalnih avtobusov, ki Kamnik povezujejo z zanimivostmi v okolici. Žal v Ljubljani, ki je bila v prvih majskih dneh precej polna tujih turistov, teh podatkov ni nikjer na voljo. Lokalni avtobus nas je odložil pri spodnji postaji žičnice - na vožnjo z gondolo smo morali čakati tri četrt ure, ker avtobusni vozni red ni usklajen z žičniškim. Ves čas je iz zvočnika na stavbi na ves glas rjovel Radio Veseljak. Bog ne daj, da bi kdo slišal kukavico ali kakšno drugo žgolenje iz bukovega gozda v dolini Kamniške Bistrice! Pri blagajni žičnice so na voljo brezplačni botanični priročniki o cvetju Velike planine (rezultat z evropskimi sredstvi financiranega projekta) - fotografija Kopačeve lesene kapele Marije Snežne na naslovnici knjižic je prelepljena z veliko belo nalepko z naslovom podjetja, ki upravlja turizem na Veliki planini. Zelo jasno sporočilo! Preskarjeva bajta - muzejsko urejena edina še ohranjena originalna velikoplaninska pastirska koča - je bila seveda zaprta.

Dan je bil kot nalašč za to, da je prišlo na Planino veliko družin z otroki, tudi zelo majhnimi. Marsikdo se je želel vrniti v dolino s sedežnico, a ta ob štirih popoldne neha voziti. "Tako je pač naročeno!" se opraviči prijazni žičničar. "Kaj pa naj zdaj?" ga obupano vpraša mlada mamica z dojenčkom v kengurujčku in s fantičem, ki ga je držala za roko. "Ja gospa, peš boste morali do Šimnovca!" Šimnovec je bil nekoč prav lep in dobro obiskan hotel, zdaj je le še razvalina z razpadajočimi okni in vrati. Gondola, ki vozi vsako uro, seveda zamudi avtobus, ki vozi nazaj v Kamnik, in na naslednjega, zadnjega, je treba čakati uro in pol. Ob spodnji postaji žičnice je lepo urejen gostinski vrt - žal pa ni gostinske ponudbe. Kuhinjo imajo - ne smejo pa kuhati. "Voda je oporečna, veste! Žal vam ne moremo postreči niti z zapakiranim sendvičem!" Imajo pa žganjeteko. In brezplačno poslušanje Radia Veseljak. Na avtobusni postaji, kjer ni ne klopce ne strehe, se srečamo iste tri ženske, ki smo se zjutraj pripeljale z avtobusom iz Ljubljane. Medtem ko padajo prve kaplje majskega dežja, izmenjujemo misli o nepozabnem pomladnem dnevu na Planini in težavah dediščinskega turizma ...

Marjeta Keršič Svetel, na www.vecer.si.