GORSKE RASTLINE

• O - rastlinske vrste, pri katerih sta dovoljena odvzem iz narave in zbiranje nadzemnih delov, razen semen in plodov, za osebne namene.
• O° - rastlinske vrste pri katerih ni prepovedi za nadzemne dele rastlin, razen semen oziroma plodov.
• C - pogojno dovoljen odvzem iz narave in izkoriščanje.
• H - ukrepi za ohranjanje ugodnega stanja habitata rastlinske vrste.
• H* - rastlinska vrsta, pri kateri je treba prednostno upoštevati ohranjanje ugodnega stanja habitata.
• X - rastlinske vrste in njihovi habitati, ki so predmet okoljske odgovornosti, kar pomeni, da gospodarska dejavnost ne sme vplivati na ugodno stanje vrst in habitatov. V primeru škode jo mora odpraviti povzročitelj.

• Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na rdeči seznam in
• Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000).

• Ex - izumrla vrsta,
• Ex? - domnevno izumrla vrsta,
• E - prizadeta vrsta,
• V - ranljiva vrsta,
• R - redka vrsta,
• O1 - vrsta zunaj nevarnosti,
• K - premalo znana vrsta.

Rastlina ima z razliko od drugih kobulnic, ki imajo cvetove na pecljih in izraščajo iz ene točke, cvetove sedeče v valjastem socvetju. Ob zorenju listi ogrinjala in socvetje postanejo temno vijolične barve, ki ostane enaka tudi takrat ko je rastlina suha. Alpska možina ima omejena nahajališča v okolici Črne prsti in na Poreznu, medtem ko je v Karavankah predvsem zaradi spreminjanja življenjskega prostora (zaraščanje in čezmerna paša) redka. V Rdečem seznamu ogroženih rastlinskih vrst je uvrščena kot redka vrsta (R), varujemo pa jo tako, da ohranjamo njen življenjski prostor (H).

Lepi jeglič ali avrikelj je ob planiki, encijanu, sleču in murki eden od simbolov alpske flore. V pritlični rozeti ima vednozelene liste, na steblu pa v kobulastem socvetju živorumene cvetove, vse obrnjene v isto smer. Vsa rastlina je pokrita s kratkimi žleznimi laski in z moknatim poprhom. Uspeva v skalnatih razpokah in na suhih gruščnatih tratah od nižine do visokogorskega pasu. Zanimivo je nahajališče v dolini potoka Idrija pri Golem Brdu v Goriških brdih, ki je na nadmorski višini 120 m, najnižje ležeče v Sloveniji. Avrikelj je ogrožen predvsem na nahajališčih izven Alp, kjer ga ogrožajo tisti, ki nabirajo rastline za skalnjake.

Vrsto je leta 1838 prvi opisal Henrik Freyer, muzejski kustos v Ljubljani. Poimenoval jo je po Polhograjskem graščaku, grofu Richardu Ursiniju Blagaju, ki mu je poslal rastlino s Polhograjske gore leta 1837. Grmiček ima na vrhu poganjkov kobulasto socvetje sestavljeno iz belih, kratkopecljatih cvetov. Rastlina dosega v Sloveniji severozahodno mejo razširjenosti, pogosta je po Balkanskem polotoku. Po odkritju je rastlino med drugim ogrozilo tudi nabiranje botanikov in drugih ljubiteljev te rože, na tedaj malo znanih nahajališčih, zato je bila na Kranjskem zavarovana že leta 1898. Uspeva zlasti v bukovih gozdovih in na grmovnatih pobočjih, na tleh bogatih s humusom. Med sorodnimi vrstami je bil leta 1922 zavarovan tudi dišeči volčin (Daphne cneorum), ki ima rožnate, močno dišeče cvetove v kobulastem socvetju. Rastlina je privlačna za nabiranje, pa tudi v hortikulturne namene, zato je v Rdečem seznamu uvrščena kot potencialno ogrožena (O1) vrsta. Uspeva na kamnitih travnatih pobočjih od nižine do visokogorskega pasu.

Bratinski rumeni svišč ali košutnik uspeva na travnikih, pašnikih, meliščih v Julijskih Alpah, Dinarskem gorovju in po kraških planotah. Cvetovi imajo temnorumene venčne liste s temnimi pikami. Prašnice so zrasle. Druga podvrsta je Vardjanov rumeni svišč (Gentiana lutea subsp. vardjanii), ki uspeva v Julijskih in redko tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ima svetlorumene venčne liste brez temnih pik in proste prašnice. Opisal ga je botanik Tone Wraber in poimenoval po rastlinskem fiziologu Miranu Vardjanu. Košutniki so cenjeni v zdravilstvu, saj imajo v korenikah grenčine (gentiopikrin), ki so najbolj grenke med naravnimi spojinami. Košutnik je zavarovani z opombo (C), kar pomeni, da je z izdanim dovoljenjem določen kraj, časovna omejitev in količina izkopanih korenik.

Cvetovi brstične lilije imajo cvetne liste razvrščene v obliki lijaka, so oranžno rumene barve in na notranji strani pokriti z rjavimi laski. Na steblu so v zalistju zarodni brstiči. Druga podvrsta, žafranska lilija (Lilium bulbiferum subsp. croceum), ima ognjeno rdečeoranžne cvetne liste, na notranji strani z rjavimi lisami. V zalistju nima brstičev. Uspeva samo na Snežniški planoti, najdemo jo npr. na Volovji rebri, v Mrzlem Dolu. Obe liliji sta zavarovani od leta 1976, predvsem zaradi nabiranja in odvzema iz narave zaradi gojenja v vrtovih. V Rdečem seznamu je brstična lilija uvrščena kot ranljiva (V), žafranasta pa redka (R) vrsta naše flore.

Clusijev svišč sodi med tiste gorske rastline, ki je ogrožen zaradi privlačnosti. Mnogi so ga nabirali za gorski šopek, zato je bil zavarovan že leta 1922. V zadnjem času je trganja manj, vendar Clusijev svišč na nahajališčih zunaj Alp še vedno nabirajo za skalnjake. Rastlina vsebuje v koreninah grenčine, vendar jo ne uporabljajo za pripravo alkoholnih pijač, čeprav je ta vrsta zaradi privlačnosti prikazana na nalepkah na steklenicah. Clusijev svišč uspeva na apnenčasti podlagi predvsem v skalnih razpokah in kamnitih tratah od sredogorskega do visokogorskega pasu. V Sloveniji uspeva v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, Karavankah, Snežniku, Poreznu in Ratitovcu. V sredogorju je v Zasavju (Kopitnik in Lovrenc pri Lisci) in Polhograjskem hribovju. Poleg Clusijevega svišča sta zavarovana tudi, Froelichov svišč (endemit v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah) in Kochov svišč, ki uspeva na zakisanih traviščih v Alpah, na Pohorju, Peci, Kozjaku in Smrekovcu.

Gorska logarica uspeva v submediteranskem fitogeografskem območju, na apnenčastih tleh od južnega obrobja Krasa do Podgorskega Krasa. Najdemo jo na suhih traviščih , ki se zaraščajo s črnim gabrom, na gozdnih robovih in svetlih jasah poraslih z grmovjem. Navadno raste skupaj le po nekaj primerkov. Ogrožena je predvsem zaradi zaraščanja travišč in ponekod zaradi intenzivne paše. Prvi jo je opisal botanik Heinrich Hoppe leta 1832, nedaleč od Lipice. Od bolj pogoste in vlagoljubne močvirske logarice (Fritillaria meleagris) se loči po kimastih cvetovih, ki so rjavordeči z rumenkastozelenimi lisami. Listi so na pokončnem steblu nasprotno nameščeni, pod cvetom ima tri liste v vretencu. Pri močvirski logarici so zvonasti cvetovi škrlatnordeči z zelenkastobelimi pegami, ki so razporejene podobno kot na šahovnici. Na okroglem steblu ima 4 -5 ozkožlebastih listov.

Gorski narcis zaradi privlačnih cvetov zbuja pozornost, zato ga ljudje radi trgajo, vendar to ni glavni vzrok njegove ogroženosti. Največji problem je zaraščanje površin pa tudi melioracije, obilnejše gnojenje in izkopavanje za saditev v vrtove. Zato je bila rastlina zavarovana že leta 1949, sedaj pa je v Rdečem seznamu uvrščena med ranljive (V) vrste naše flore. Narcis se razmnožuje s semeni, ki so številna v sočni glavici, pa tudi vegetativno s čebulnimi brstiči, zato ga večkrat vidimo rasti v šopih. Najbolj znana so nahajališča v Karavankah pod Golico, na Slavniku, Vremščici, nad Kolpo na Kočevskem in v okolici Veržeja v Prekmurju.

Kranjska lilija ima običajno po en kimast cvet, ki je lahko oranžne ali rumene barve (Notranjski Snežnik). Cvetovi imajo cvetne liste zavihane nazaj. Prašnice so oranžnorumene, pestič je kijast. Uspeva na kamnitih traviščih, poraslih meliščih in v svetlih gozdovih od gričevnatega do visokogorskega pasu. Zavarovana je od leta 1947 dalje. Pri nas je zavarovana tudi, turška lilija (Lilium martagon), ki ima cvetne liste škrlatne, s temnejšimi pegami. Ime je dobila po cvetu, ki spominja na turški turban. Uspeva od nižine do visokogorskega pasu, predvsem v bukovih gozdovih, na gozdnih jasah in robovih. Obe vrsti lilij sta ogroženi zaradi zaraščanja travnikov, ker pa sta privlačni jih ljudje nabirajo tudi za šopke in presajajo v vrtove.

Kranjski jeglič je slovenski endemit, z ozko razširjenostjo predvsem v severnem delu Dinarskega gorstva in deloma v predalpskem hribovju, na stiku z Julijskimi Alpami. Najbolj severozahodna nahajališča so nad levim bregom Idrijce med Dolenjo Trebušo in Slapom, najbolj severna pa na Cerkljanskem. Zahodna meja razširjenosti je v Čepovanski dolini, najbolj jugovzhodno nahajališče pa je Pšeničev vrh nad Sodražico na Dolenjskem. Uspeva v vlažnih skalnih razpokah, na vlažnih tratah in v kamnitih bukovih gozdovih. Rastlina je naravovarstveno pomembna vrsta, ki je zavarovana od leta 1922 in vključena v Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst ter kot evropsko pomembna vrsta vključena v omrežje Natura 2000.

Lepi čeveljc uspeva v svetlih bukovih gozdovih, med ruševjem, na ustaljenem grušču in posekah, predvsem v sredogorskem pasu in v alpskih dolinah. Vedno raste na apnenčastih, bazičnih in humoznih tleh. Nekaj redkih rastišč z majhnimi populacijami je tudi v gričevnatem pasu in ta so za našo floro toliko bolj pomembna. Cvetovi lepega čeveljca so največji med evropskimi divje rastočimi orhidejami (Orchidaceae). Na ozemlju Slovenije je zavarovan od leta 1922, vključen je v Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst in je kvalifikacijska vrsta Nature 2000. Latinsko ime Cypripedium izhaja iz latinskega Cypris, to je vzdevka Aphrodite in pes, pedis, kar pomeni noga. Calceolus v prevodu pomeni čeveljček in se nanaša na obliko cveta in njegovo lepoto.

Mali zvonček uspeva od nižine do zgornje meje sredogorskega pasu. Najdemo ga na travnikih z grmovjem, v gozdovih, sadovnjakih, praviloma na vlažnih hranljivih tleh. V Zgornji Savinjski dolini, na Goričkem in Koroškem ne uspeva. Drugod so mali zvončki pogosti in niso ogroženi zaradi trganja. Zato je tudi dovoljeno nabiranje enega šopka za osebno uporabo. Prepovedano pa je izkopavanje čebulic, saj je rastlina zanimiva za vzgojo vrtnih sort zvončkov.

Potonika ima največji cvet med rastlinami slovenske flore, saj so posamični rdeči cvetovi na vrhu stebla široki od 7-13 cm. Cvet je sestavljen iz petih čašnih listov in od 5 do 10 rdečih, ovalnih venčnih listov. Rumeni prašniki so številni, cvet ima 2-3 pestiče. Število pestičev pri redkejši velelistni potoniki (Paeonia mascula) se giblje od 3-5 ima pa tudi večje in manj deljene liste. Potonike uspevajo v svetlih gozdovih, med grmovjem in na traviščih v submediteranskem območju od nižine do sredogorskega pasu. Najdemo jih na Krasu, Nanosu, Vremščici in Slavniku. Ogrožene so zaradi zaraščanja njihovega življenjskega okolja, zato so v Rdečem seznamu upravičeno uvrščene med ranljive vrste (V).

Panonski svišč je leta 1772 na Poreznu odkril in opisal Giovanni Antonio Scopoli. Vrstni pridevek je rastlina dobila po nekdanji rimski provinci Panoniji, čeprav v nižini ne uspeva. Na močnem in pokončnem steblu so v zalistju zgornjih listov zvonasti rdečevijolični cvetovi, posuti s temnimi pikami in nameščeni v vretencih. Panonski svišč vsebuje grenčine, zato je cenjena zdravilna rastlina. Zavarovana je pod opombo C, kar pomeni, da ga je možno nabirati nadzorovano in z dovoljenjem. Uspeva v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, na Pohorju in Poreznu od sredogorskega do visokogorskega pasu.

Planika ali očnica je najstarejša zavarovana rastlina na Slovenskem, saj so jo že leta 1896 najprej zavarovali na Goriškem, dve leti kasneje pa še na Kranjskem in Štajerskem. Zavarovana je v vseh alpskih deželah, saj je planika kot alpski simbol posebnost visokogorja, trganje pa je močno ogrozilo rastlino. Prve pobude za prepoved nabiranja so sprožili prav planinci. Najdemo jo na alpskih kamnitih tratah, in v skalnih razpokah predvsem v visokogorskem pasu. V Sloveniji uspeva v Julijskih Alpah, na Trnovskem gozdu, Notranjskem Snežniku. V nižini je zanimivo nahajališče planike v soteski Zarica pri Kranju. Rodovno ime rastline leontopodion je povzeto po starem grškem imenu za neko nebinovko s koškom v obliki levove šape (leon - lev, podion - nožica).

Murke so uvrščene v družino kukavičevk (Orchidaceae) in sodijo med naše prve zavarovane rastline. Zavarovane so bile že leta 1922, kar je pripomoglo k manjšem nabiranju, teh med planinci dobro poznanih cvetlic. V zadnjem času se je v Sloveniji število vrst v rodu murke (Nigritella) razširilo. Poleg rdeče, Rhelikanove in kamniške murke, poznamo tudi Janezovo, avstrijsko, Widderjevo in vlagoljubno murko. Rdeča murka v Sloveniji uspeva tudi na Notranjskem Snežniku in je geografsko oddaljena od rdečih murk, ki rastejo v Julijskih Alpah. Šele podrobne raziskave bodo pokazale ali se snežniški primerki morfološko pomembno razlikujejo od alpskih. V Rdečem seznamu ogroženih rastlinskih vrst, je predvsem zaradi redkih nahajališč v visokogorju rdeča murka uvrščena med redke (R) vrste naše flore.

Uspeva na zakisanih tleh v polsenčnih listnatih gozdovih. Pri nas rumeni sleč raste na Dolenjskem v okolici Boštanja, Tržišča, Mokronoga in med Velikimi Brusnicami in Gabrjem. Močno razvejan listopaden grm ima rumene cvetove združene v češuljastem socvetju, ki se pojavijo pred olistanjem grma. Plodovi so olesenele glavice v kateri so številna drobna semena. Razmnožuje se tudi vegetativno s pritličnimi vejami, ki se zakoreninijo. Rastlina je zanimiva za hortikulturne namene, zato je prepovedano presajanje iz narave v vrtove in gojenje za prodajo. Nahajališča v Sloveniji so vključena v omrežje Natura 2000, rastlina je zavarovana od leta 1976.

Linejevka je značilna rastlina zmerno hladnega pasu severne poloble. Uspeva na humusnih tleh na grušču v iglastih gozdovih. Južno od Alp je redka, edino nahajališče v Sloveniji je na naravnem mrazišču v Soteski pri Bohinju ob vznožju Jelovice. Linejevka je trajnica s plazečim steblom iz katerega poganjajo neolistana stebelca, ki na vrhu nosijo dva kimasta bledorožnata cvetova. Rod se imenuje po švedskem naravoslovcu Carlu Linneju, ki je uveljavil dvojno poimenovanje rastlin (ime rodu in vrste) in jih uvrstil v sistem. V Sloveniji je bila rastlina zavarovana leta 2004, v Rdečem seznamu pa je uvrščena kot ogrožena vrsta (E) naše flore.

V Sloveniji uspeva 14 vrst nageljčkov in vsi razen enega (brkati nageljček) so zavarovani. Med njimi je tudi Sternbergov nageljček, ki je bil zavarovan že leta 1915 na Štajerskem, ostale vrste pa leta 2004. Uspeva po gorskih meliščih in kamnitih tratah v subalpinskem in alpinskem pasu. V Sloveniji ga najdemo v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, Karavankah. Rodovno ime Dianthus je Linne povzel po grškem imenu in je sestavljeno iz besed dios - bog in anthos - cvet, kar opozarja na lepoto cvetov. Nageljčki so zanimivi za gojitelje kot genetski vir za ustvarjanje novih oblik, seveda pa so zaradi slikovitih cvetov na dolgih steblih in prijetnega vonja cenjeni tudi za šopke.

Rastlina ima nežno steblo, ki je razvejano in pri dnu ležeče. Posebnost so beli zvezdasti cvetovi, ki imajo štiri venčne liste in osem prašnikov. Cvetovi pri ostalih petih vrstah popkores, ki uspevajo v Sloveniji, so pet števni. Tommasinijeva popkoresa uspeva samo na previsnih, nekoliko vlažnih stenah Kraškega roba. Varstveni ukrepi se nanašajo predvsem na opredeljevanje pravil za plezanje v stenah. Vrsta namreč uspeva v plezalnih stenah Ospa (ki je tudi njeno klasično nahajališče), Črnega kala in Podpeči. Ta nahajališča so vključena v mrežo Natura 2000, v Rdečem seznamu pa je Tommasinijeva popkoresa opredeljena kot redka vrsta (R) naše flore.

Velikonočnica spada med kosmatince (Pusatilla) in je med njimi najbolj poznana pa tudi ogrožena vrsta. Zavarovana je bila že leta 1949, sedaj pa je vključena tudi v omrežje Natura 2000. Slovensko ime se nanaša na zgodnji čas cvetenja saj cveti okrog velike noči. Njeni cvetovi so modrovijolični, prašniki so živorumeni. V Sloveniji sicer uspeva pet vrst kosmatincev in vsi so zavarovani. Velikonočnici sta podobna vrsti navadni (P. nigricans) in gorski (P. montana) kosmatinec. Navadni kosmatinec uspeva po jugovzhodni in južni Sloveniji, gorski je pogost na Krasu, medtem ko velikonočnica uspeva samo na nekaj nahajališčih v severovzhodni Sloveniji. Najbolj znani sta pri Ponikvi in na Boču. Ostala dva kosmatinca sta belocvetna. To sta alpski (P. alpina) in beli (P. alba subsp. alba) kosmatinec in uspevata v visokogorskem pasu.

Rastlina je endemit jugovzhodnih apneniških Alp, ki uspeva v skalnih razpokah in na meliščih v visokogorskem pasu. V Sloveniji je njeno najbolj vzhodno nahajališče na Uršlji gori. Opisal jo je že leta 1788 botanik Franz Xaver Wulfen in jo poimenoval po najditelju, botaničnemu zanesenjaku, Karlu Zoisu. Med zvončicami je izjema zaradi stisnjenega ustja cvetnega venca in trikotnih rogljev na vrhu venčnih listov, ki so obrnjeni navznoter in dajejo videz zaprtega venca. Pri nas je zvončica zavarovana od leta 1922, v Rdečem seznamu ogroženih vrst pa uvrščena v kategorijo (O), kjer vrste niso več ogrožene, obstaja pa potencialna možnost ponovne ogroženosti. Nahajališča Zoisove zvončice so vključena tudi v omrežje Natura 2000.