Organizacija združenih narodov je razglasila celo množico mednarodnih dni, s katerimi želi opozoriti ljudi na poseben pomen razglašenega. Zagotovo je svetovni dan planeta Zemlje (Earth Day), ki ga obeležujemo 22. aprila, eden pomembnejših, saj neposredno zadeva vse, ki živimo na Zemlji. Civilna družba ga obeležuje vse od leta 1970, letos torej že 45 let. Generalna skupščina ZN ga je uradno razglasila leta 2009.
Vsi skupaj in vsak posebej neposredno in posredno vplivamo na zdravje našega planeta tukaj in zdaj ter, kar je še pomembnejše, na počutje in zdravje Zemlje jutri. Pri tem vse prevečkrat ravnamo tako, kot da nam ni mar za prihodnost planeta in naših zanamcev, ki bodo živeli na njem.
Vsesplošno uničevanje okolja in narave je zaščitni znak človeške civilizacije. Večina počne to nezavestno, zaradi neznanja, brezbrižnosti ali malomarnosti, vladajoča manjšina pa zaradi svojih ekonomskih interesov: nebrzdano izsekavanje gozdov, intenzivno, na kemijski tehnologiji temelječe kmetijstvo, drobljenje kamnin v nedrjih Zemlje zaradi nekaj kapljic dodatne nafte, eksponentna rast prevoza, uničevanje in prisvajanje vodnih virov ...
Vrsta Homo sapiens je verjetno edina vrsta, ki zavestno uničuje svoje okolje in ogroža sebe. Narava kot taka bo preživela tudi brez nas. Številne vrste se bodo prilagodile, ljudje najbrž ne ...
Nespoštovanje žive in nežive narave se vedno bolj seli tudi v gorski svet, od vznožja do najvišjih vrhov. Gospodarstvo, promet, energetika, turizem se vse bolj zajedajo v gorski svet in ga uporabljajo ter vse pogosteje izrabljajo za svoje namene in cilje. Prosto dostopno omrežje javnih in gozdnih cest, sodobna športna in navigacijska oprema omogočajo številnim obiskovalcem vse hitrejši in lažji dostop v osrčje gora. Zaradi odtujenosti od narave in njenega nepoznavanja, pomanjkanja časa in »sodobne«, pogosto od drugih vcepljene umetne želje po intenzivnem fizičnem in čustvenem, manj pa duhovnem doživetju vsakega trenutka v življenju postajajo gore njihov poligon za hitro in instantno sproščanje odvečne energije ter nabiranje trofej.
Ti obiskovalci gora pozabljajo ali niti ne vedo, da so v gorah samo gostje in da v njih niso sami. Pozabljajo na enega od prvinskih vzrokov prostočasnega obiskovanja gorskega sveta, to je njegovo vsestransko, torej fizično, čustveno in zlasti duhovno spoznavanje, občudovanje in doživljanje. Tega so se zavedali in ga utemeljili Petrarka, Scopoli, Vodnik, Albin Belar, Angela Piskernik, Pavel Kunaver, France Avčin ...
Seveda tudi organizirani planinci nismo bili in nismo povsem nedolžni in nič krivi. Naravi neprijazna so lahko številna naša dejanja: organiziranje planinskih izletov skozi mirne cone prostoživečih živali v za to neprimernem času (pozimi, v obdobju rastitve koconogih kur), izvedba izletov ob neprimernem vremenu, ko so poti blatne, to povzroča nepotrebno erozijo, vodenje po bližnjicah, pribijanje smernih tabel v gozdu na vredna drevesa, kolesarski spusti, zažiganje smeti pri planinskih postojankah ... Nove rabe gorskega sveta, dvonamenska raba planinskih poti, vse večje želje po postavljanju adrenalinskih plezalnih poti so aktivnosti, ki lahko znatno ogrozijo živo in neživo naravo gorskega sveta. Za PZS so to izzivi, ki jih bo treba rešiti tako, da bo naravi prav.
Gorski svet nudi veliko storitev (klimatske, hidrološke, gospodarske, športne, rekreacijske, estetske, duhovne ...)., ki jih lahko zagotavlja le ob rabi, ki ne poruši rahlega ravnovesja v njem. Gorsko naravo smo dolžni uporabljati trajnostno in sonaravno, za kar je treba upoštevati stroga merila ogrožanja, ki so po meri narave, ne interesnih skupin.
Vsekakor ima Planinska zveza Slovenije pri izobraževanju in ozaveščanju svojih članov in struktur, pa tudi drugih obiskovalcev in uporabnikov gora in najširše javnosti o nenadomestljivem pomenu in veliki občutljivosti gorskega sveta pomembno vlogo in nalogo. Za to ima potrjene programe izobraževanja, potrebna strokovna znanja, usposobljene kadre, ki jih sicer še ni dovolj, zgodovinsko, moralno ter zakonsko podlago - ter s tem obvezo in zavezo.
Pri PZS deluje Komisija za varstvo gorske narave (KVGN), v 85 od 283 planinskih in drugih društvih, ki so člani PZS, imajo odseke za varstvo gorske narave (OVGN). Od leta 1954 delujejo v PZS gorski stražarji (GS) od leta 2002 varuhi gorske narave (VGN), ki so strokovni kadri PZS na področju varstva gorske narave. Vlaganje v izobraževanje za varstvo narave pri PZS bo treba povečati. Le 30 % društev z OVGN seveda še zdaleč ni dovolj za učinkovitejše delovanje na tem področju, posebej v tem času, ko se tudi znotraj PZS pojavljajo vse večji pritiski na gorski svet. Tega se KVGN zaveda in je zato letos sofinancirala tečaj za VGN iz lastnih rezerv.
Varstvo gorske narave je vpeto v prve odstavke Častnega kodeksa slovenskih planincev, ki temelji na samih začetkih slovenskega organiziranega planinstva (gorništva) pri nas. To pomeni, da so se že tedaj zavedali tovrstnih groženj in jih skušali preprečevati ali vsaj zmanjšati.
Planinci smo postali zato, ker so gore naredile na nas vtis, v nas so pustile sled. Naša naloga je, da v njih ne pustimo nepotrebnih sledi (leave no trace).
Najdi nas na Facebooku
