Med vožnjo smo se pogovarjali o naravi, ki nas obdaja. Obstoj veliko rastlinskih in živalskih vrst v širšem področju Evrope je ogrožen, pri nas pa živimo sredi bujno rastočih gozdov in travnikov, pa se tega vse premalo zavedamo.
V Kostanjevici nas je čakala skupinica, ki nas je vodila skozi načrtovan program. Alja Pincolič, Toni Kastelic in Dušan Klenovšek so poskrbeli, da je bil dan izvrstno zapolnjen.
Najprej nas je simpatična domačinka Alja popeljala po Kostanjevici na Krki, ki premore mnogo zgodovinskih zgodb mesta na otoku. Utrip in življenje mesta sta od nekdaj tesno povezana z lesenimi mostovi nad reko Krko, ki vsake toliko mesto tudi poplavi. Takrat ostanejo čolni edino prevozno sredstvo domačinov. Mesto na južni strani obdajajo Gorjanci z izrazitimi kraškimi izviri in jamami, na severnem delu pa skoraj neprehoden Krakovski gozd, izrazito mokrišče, kjer voda zastaja na površju zaradi podtalnih plasti gline.
Pripravljeni za pohod smo se preobuli v gumijaste škornje in pogumno zakoračili v gozd. Pohodniki smo se razdelili v dve skupini, da smo lažje sledili razlagam Dušana in Alje. Na področju Trstenika, kjer so tudi drstišča ščuke, je Dušan takoj našel plavčke, žabice, ki v času dvorjenja postanejo povsem modre barve. Otroci, ki so bili z nami, so bili očarani nad potjo, živalstvom in rastlinjem. Voda, blato, brvi in žabice. Kaj lepšega?
Ostali smo se navduševali nad množičnim cvetenjem močvirskih tulipanov ali močvirskih logaric na mestih kjer so ravno odcvetele poljane velikih zvončkov (kronic ali turških zvončkov), čez kakšen mesec pa bodo tukaj zacveteli še poletni zvončki. Ni potrebno posebej omenjati, da so vse vrste zavarovane in zato najlepše ravno v svojem okolju.
Naučili smo se prepoznati črno jelšo, pa beli gaber. Najbolj pa so mogočni hrasti, ki v gozdu kraljujejo že skoraj 400 let. Resslova pot, po kateri smo hodili, meji na 40 hektarjev velik del gozda, ki je bil leta 1952 razglašen kot pragozdni rezervat.
Področje naseljuje tudi več kot sto vrst ptic in veliko število dvoživk. Opazili so gnezdišča črne štorklje, orla malega klinkača ter žolne, detlje, sove. Naša skupina je bila prevelika, da bi imeli možnost v tišini poslušati zvoke, ki so v gozdu. Morda pa smo marsikoga vzpodbudili, da se bo tudi sam odpravil raziskovat skrite kotičke narave. Naš pohod ni bil naporen, na noben prav visok vrh nismo prišli, pa vendar smo bili vsi zelo zadovoljni. Nekaj pristno otroškega se je oglašalo v vsakem od nas. Čof, čof po vodi, pa se nihče ni razburjal.
Zadnji del dneva smo preživeli na Gorjancih. V zidanici gostišča Žolnir so nam pripravili okusne in obilne malice ter postregli z domačim vinom (cviček, modra frankinja). Ko se je sonce skrilo za oblake, je bil čas, da se odpravimo proti domu.
Hvala vsem za nova poznanstva, nova spoznanja in nasploh prečudovito užit dan.
Več fotografij najdete v fotogaleriji.
Vir: Planinsko društvo Domžale |
Najdi nas na Facebooku
