Zakaj ste se ravno letos odločili, da boste prehodili SPP?
Letos sem bila prijavljena na Evforijo, to je 233-kilometrska tekaška preizkušnja prek andorskih Pirenejev in 20 tisoč višinskimi metri vzpona in spusta. Na tekmo sem se dobro pripravljala in ko so jo odpovedali, sem se odločila za SPP. Pot sem začela na Debelem rtiču in jo zaključila v Mariboru.
Kdaj in kaj je bilo na poti najhuje?
Že prvi dan, ko sem se začela vzpenjati na Vremščico, me je bolel želodec. Predvidevam, da zaradi vročine in dehidracije. Na Nanos sem se komaj »privlekla«. Pri koči sta dve punci rezali lubenico in jo ponudili tudi meni. Ponovno sem oživela. Še enkrat se jima zahvaljujem.
Težko mi je bilo pri vzponu na Razor. Začelo se je večeriti, deževati, spustila se je megla in v daljavi se je slišalo grmenje. Strah me je bilo, da naju z Anjo, ki me je spremljala čez Julijce, ujeme nevihta s strelami nekje pod vrhom. Tudi spust do koče na Križkih podih je bil pravi labirint.
Kaj ste jedli za zajtrk?
Zajtrkovala sem kruh z različnimi namazi, sendviče in testenine, ki so ostale od večerje. S hrano nisem komplicirala.
Koliko denarja ste zapravili na poti?
Če pogledam celostno na projekt, stroški zajemajo opremo, ki sem jo kupila, prenočišča in hrana. Ocenjujem, da je bilo stroškov okoli 500 evrov.
Ste imeli ves čas vklopljen telefon?
Telefon sem imela vključen. Uporabljala sem ga za fotografiranje in za nujno komunikacijo glede prihoda do končne dnevne destinacije.
Ste poslušali glasbo oziroma katero pesem ste si vmes zaželeli in zakaj?
Nikoli ne poslušam glasbe. Uživam v poslušanju zvokov iz narave in v pogovoru s prijatelji, ki so z mano. Noč z Uršlje Gore sva si s prijateljico Andrejo krajšali s petjem slovenskih popevk.
Kakšna »razodetja« ste doživeli na poti?
»Razodetja« nisem doživela, prišla pa sem do določenih spoznanj. Spoznala sem, da če poslušaš telo in ga neguješ, sodeluje s tabo. Spoznala sem čut ljudi, ki cenijo in vedo, kaj počnem ter so se ponudili, da se mi pridružijo na poti.
Kako in koliko ste dejansko spali na poti?
Spala sem trikrat v planinskih kočah, ostalo pa v sobah v dolini. Na noč sem spala povprečno 4 do 5 ur. Zjutraj sem štartala okoli pete ure.
Koča, na kateri ste se najbolje počutili?
Težko bi se odločila, katera koča mi je bila najbolj všeč. Na vsako kočo bom imela poseben spomin. Spomnila se bom dobre hrane in prijaznih oskrbnikov, s katerimi sem poklepetala.
Koliko žuljev ste »sanirali« oziroma »pridelali«?
Žuljev nisem imela. To pa ne pomeni, da ni bilo mokrih čevljev. V dobrih desetih dneh so bili le štirje suhi dnevi. V nahrbtniku sem imela dva para nogavic in smrekovo mazilo, s katerim sem si mazala podplate. Med prečenjem Karavank sem si nogavice dvakrat preobula.
Česa ne bi več ponovili?
Vse bi naredila isto. Načrt poti sem izpeljala, kot sem si zastavila.
Kateri del oblačila je bil popolnoma odveč?
Vsak dan sem si nahrbtnik skrbno pripravila glede na vremensko napoved in na dolžino etape. Vse kar sem nosila s sabo sem pojedla, popila ali oblekla. Nekatere stvari pa v nahrbtniku planinca ne smejo manjkati, so obvezna oprema, to so čelna lučka, prva pomoč in astro folija.
Koliko je bil težak nahrbtnik? Nahrbtnika nisem tehtala. Ocenjujem, da je bil težak med 4 in 5 kg.
Naslednji izziv?
|