NOVICE  

Za malico pojem še pol porcije od sodelavca, ker energijo danes res potrebujem. Ob 13:01 sem že v avtu in na poti na Viševnik. Na cesti pa čisto druga slika kot zjutraj: obvoznica je na google maps na petih točkah obarvana rdeče. Nič, grem po nekaj bližnjicah in hitro na izvoz na gorenjsko avtocesto. No, tukaj situacija ni prav nič drugačna: prikolice, avtodomi, DARS opozarja, da je kolona za Karavanke že do izvoza Lipce. Vozijo pa. kot da ne vejo, da imamo nekateri resne plane!

Končno izvoz Lesce-Bled, ampak očitno so vsi domačini danes šli prej iz službe. Po polžje se premikamo, čeprav so naredili novo krožišče za Šobec. Prav nihče ne pomisli, da ljudje nimamo časa preživeti toliko časa na cesti. Dobro, da poznam vse lokacije radarjev, tako da vem, da lahko od vrtca naprej peljem hitreje. A glej ga zlomka, radar na Rečici. No, tisto, kar sem čez teden delal več v službi, sem zdaj pustil policiji. Samo še malo pa sem v Krnici in hitro na Pokljuko.

Ne, danes ni moj dan. Seveda se najde nek kmet, ki ravno danes pelje traktor z gozdarsko prikolico na Pokljuko. Minute za ujet sončni zahod se mi izmikajo. Na Zatrniku ga končno uspem prehiteti. Ampak sreča ne traja dolgo, ker seveda na Pokljuko vozi avtobus. Do Mrzlega studenca sem mrzel s prehitevanjem, ker navzdol švigajo kolesarji in avtomobili, kot da so nekaj zastonj delili na vrhu.

Končno ravnina, sedaj pa na gas in gasa do Viševnika. Oh, kako je možno, da sem mislil, da bo šlo tu gladko? Ne, krave so se odločile, da bodo počivale na sredi ceste. Ustavim, grem iz avta, jih preženem, ker seveda tu ni nikogar, ki bi jim povedal, da cesta ni zanje. Še dva kilometra pa štartam. Ne razumem tega merilca hitrosti na Rudnem polju, zakaj bi nekdo vozil 50 km/h, če pa vsak lahko tu še v snegu vozi 70 ali 90 km/h?

Parking je na srečo na pol prazen, tako da vsaj enkrat mi ne bodo dali kazni za nepravilno parkiranje. Jih kar redno financiram, ker nisem jutranji človek in preden se skozi vso to gnečo prebijem do Pokljuke, zame ni več parkinga. Da bom šel kam drugam? Ob tem času, ki ga nimam? Se kdo vpraša, da več časa preživim na cesti kot pa v gorah? Ne, to nikogar ne zanima, samo da bo divji petelin imel mir. Jaz bi bil tudi zavarovan kot on, da bi lahko rekel, kje hočem prostor zase.

Na srečo je odprta zapornica na Rudnem polju, tako da dobim nazaj 10 minut in parkiram čisto pod smučiščem. Ker sem zelo pozen, se odločim, da nahrbtnik pustim v avtu, drugače z dodatno težo ne bom ujel sončnega zahoda na Viševniku. Vode ne potrebujem, ker na srečo je nekaj oblakov in ni več vroče, ampak do vrha se bodo razkadili in bodo super fotke!

Na poti srečam res veliko ljudi, ki gredo že nazaj. Lahko bi jih bilo manj, da bi bil hitrejši. Pa tudi poletne nevihte so naredile precej škode na poti, tako da na srečo poznam nekaj bližnjic, da mi ni treba uničevati novih superg na tem blatu. Na sedlu sem res hitro, pogledam na uro, kaže, da mi bo uspelo, čeprav je srčni utrip na maksimumu. Ampak zaradi dveh tednov na morju sem praktično brez dobre vsebine na Instagramu in moram nujno narediti nekaj takega, kar mi bo dvignilo številke.

Ljudje ne razumejo, da je to del mojega bodočega posla. V tujini ljudje živijo od tega, da hodijo v gore, fotografirajo, snemajo in uživajo življenje. Enkrat bi rad to pisarno v Ljubljani zamenjal za pisarno tam zunaj, ob najlepših razgledih in v družbi gamsov in kozorogov. Pozimi na turnih smučeh, poleti s plezalnim pasom. To je zame življenje!

Skoraj sem že na vrhu, ampak vročina je tu res huda, ampak kot sem dobro predvidel, oblaki se bodo razkadili. Ustavim se, ker enostavno ne pridem do sape. Nasproti prideta dva stara znanca, vidita moj rdeč obraz in mi ponudita nekaj vode. Dobro je imeti prijatelje v gorah! Zaradi postanka in predolgega pogovora z njima me začne zebsti, zato pospešim korak in hitro na vrh. Sonce bo kmalu zašlo, zato hitim s fotografiranjem in snemanjem. Niso mi najbolj všeč posnetki, zato vse še enkrat ponovim. Fotke bodo za Instagram, videi pa za TikTok. Ker je baterija na telefonu že pri koncu, spremenim plan in tokrat ne delam Instagram live. Bom naslednjič.

Ker me že pošteno zebe, po grebenu hitro letim do sedla, pot je res katastrofalna. Grušč, blato, kanal je poln velikega kamenja. In za povrh še zdrs - na srečo staknem samo nekaj prask, čeprav na komolcu kar ne neham krvaveti. Še malo pa bom na smučišču, ker tema mi že kar jemlje tla pod nogami. V nahrbtniku, ki sem ga pustil v avtu, sem pozabil naglavno svetilko, baterija na telefonu pa je že prazna.

Na srečo ali nesrečo mi prideta naproti dva nadzornika. Nekaj govorita o tem, da bo dež in če me zebe, ampak v resnici sem žejen. No, vsaj vodo sta mi ponudila. Eden od njiju je tudi gorski reševalec, ki ima pri roki prvo pomoč za moj krvaveči komolec. Ker se mi mudi, mi ni do poslušanja njunih zgodbic o nesrečah v gorah. Izkušeni planinci, kot sem jaz, vemo, kaj vse se ti lahko zgodi, če nisi pripravljen. In jaz sem le dobre pol ure od avta.

Končno pri avtu. Na hitro se preoblečem in spijem izotonični napitek, začnem polniti telefon in hitro v dolino. Seveda je nekdo, ki nima občutka za to, da je kdo parkiral na smučišču, zaklenil zapornico. Grem do vojašnice, tam mi pravijo, da nimajo ključa. V biatlonskem centru tudi ne. Kolega mi pravi, naj pokličem na upravo TNP-ja. Hvala bogu je signal dober, tako da najdem številko na google-u. Nihče se ne javi. In spet sta tu "moja prijatelja" nadzornika. Tokrat ne uidem predavanju o divjem petelinu in zapornicah. Razlagam, da se mi je mudilo, da me doma čaka družina in da enostavno sem spregledal zapornico, ker je prej ni bilo, ampak vztrajata s svojim predavanjem. Usmilita se me, da je to zadnjič. Obljubim, da je zadnjič, ker vsa ta gneča na cesti do Pokljuke me še nekaj časa ne bo videla.

Končno sem doma. Obdelam fotke, zmontiram tiktok, končno imam možnost objavljanja reelsov z dobro glasbo na Instagramu. Objavim, lajki zaradi pozne ure niso tako številčni. Bo zjutraj bolje.

Zjutraj se zbudim z glavobolom in vročino, verjetno sta otroka spet kaj prinesla iz vrtca. Rezultat na Instagramu je porazen. Pravijo, da so spet spremenili algoritem. Skratka, veliko truda za premalo lajkov. Mogoče pa bom moral poslovni načrt malo spremeniti.

---------

Prispevek je nastal v projektu VrH Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku. Planinska zveza Slovenije je eden od devetih partnerjev projekta, ki ga vodi Javni zavod Triglavski narodni park. Vaš odgovoren obisk narave Triglavskega narodnega parka prispeva k ohranjanju izjemne narave edinega nacionalnega parka v Sloveniji.

Projekt VrH Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.