torek, 17. september 2019
POIŠČI
Najdi nas na Facebooku

NOVICE  

ponedeljek, 27. avgust 2012 ob 00:00, ogledov: 5479

Naravne značilnosti Uršlje gore

Planinsko društvo Prevalje | 
Avtor: Zdenka Mihelič
Uršlja gora se je sprva imenovala Plešivec, dokler niso na njej zgradili in leta 602 posvetili cerkev v čast svete Uršule. Domačini jo velikokrat poimenujemo kar Gora. Danes je to gora dveh imen: planinski dom stoji na Uršlji gori, televizijski stolp pa na Plešivcu. O njenem pravilnem imenu so potekale dolge razprave v Planinskem vestniku in tudi v strokovni literaturi.
S svojo piramidasto obliko je kljub relativno nizki nadmorski višini 1699 metrov prav markantna gora. Vzhodne Karavanke, kamor sodi tudi Uršlja gora, so del enotnega gorovja, ki se kot dolga in ozka gorska veriga vleče od Ziljske doline na zahodu do Slovenjgraške kotline na vzhodu. Tako stoji osamljena, daob njej kar pozabimo, da še pripada Karavankam. Je še zadnji, nekoliko višji vrh v Vzhodnih Karavankah. Nato se te vzhodno od Pake nadaljujejo kot sredogorje v Paškem Kozjaku, Konjiški gori, Donački gori in se končno izgube v Panonski nižini. Čeravno se višina, sodeč po metrih, ne zdi kaj prida izjemnega, pa daje gora v naravi, zaradi osamelosti, zelo mogočen videz. Zato slovi po svojem izrednem razgledu. Bližnja in daljna okolica leži kakor na dlani: Pohorje, Kozjak, Paški Kozjak, Gora Oljka, Mozirske planine, Smrekovec, Raduha, Olševa, Peca, Svinja planina in Golica. Ob lepem jasnem vremenu, posebno pozimi, pa seže pogled do Kamniških Alp, Triglava in Grossglocknerja. Ta »svetilnik« Koroške je jasno viden iz koroških dolin, velikega dela avstrijske Koroške, Šaleške in Savinjske doline. Nič čudnega ni, da je to ena najbolj obiskanih slovenskih gora. Izoblikovanost reliefa Vzhodnih Karavank je posledica kamninske sestave,tektonike in ledeniškega preoblikovanja v pleistocenu. Uršlja gora sodi v severno karavanški visokogorski apneniški pas, kamor pripada tudi bistvenovišja Peca.

Prevladujoče kamnine so wettersteinski apnenci ladinske stopnje, globlje ladinski dolomiti, južno od Kotelj na Kozarnici pa najdemo narivedacita. Karbonatne kamnine so vzrok za kraški tip reliefa: vrtače, žlebiči in manjše jame. Na severnih pobočjih Gore je mogoče najti morensko gradivo, kidokazuje prisotnost ledenikov iz pleistocena. Ledeniki so segali z vrha gore navzdol po grapi Hotuljskega potoka in dolini Suhega potoka. Morenskogradivo se nahaja tudi v bližini Smučarske koče ter na pobočju med Ošvenom in Ivarčkim jezerom. V dolini potoka Suhe so najnižje morene pri kmetiji Lubasv Podkraju. Ledeniško gradivo je prisotno tudi na območju Ivarčkega jezera; samo jezero pa ni ledeniškega porekla, ampak je umetno. Na apneniškem in dolomitnem površju ni površinskega vodnega odtoka. Šele na stiku z neprepustnimi kamninami se pojavijo izviri na približno isti nadmorski višini. Zato je v Domu na Uršlji gori deževnica edini vodni vir. Površje Uršlje gore pripada porečjem Meže, Mislinje in Pake. Osnovna podnebna zakonitost Slovenije, da se padavine zmanjšujejo proti vzhodu, se kaže tudi v Vzhodnih Karavankah, zato na Uršlji gori pade samo še 1300 mm padavin. Podnebje Uršlje gore ima celinski padavinski in temperaturni režim. Povprečna julijska temperatura je 10,2 °C, januarska temperatura - 4,6 °C, povprečna letna temperatura pa znaša 2,4 °C. Uršlja gora ima letno v povprečju 1949 sončnih ur. Največ sonca je poleti, in sicer 640 ur, najmanj pa pozimi, 377 ur. Pomlad in jesen sta izenačeni. Visoki sončni predeli imajo pozimi več sonca, poleti pa so odeti v oblake. Ko se baza oblakov ob poslabšanju vremena znižuje, dobi Gora ''kapo''.

PD_Prevalje_100let_koca_na_urslji_razglednice_Page_2

Na karbonatnih kamninah so se razvile rendzine in rjave prsti. Najbolj strma pobočja so gola oziroma skalnata. Vrh Gore sega nad gozdno mejo, zato jo pokriva travnata ruša. Na pobočnem grušču je na krušljivih triasnih dolomitih nastala tanka plast alpske črnice. Na takih tleh in ob izvirih vode so na južnih pobočjih nastale samotne višinske kmetije. Najvišje ležeča je bila kmetija Šisernik. Med drugo svetovno vojno je bila požgana in opuščena.
Smreka je prevladujoča rastlinska vrsta. Pred človekovim vnosom smreke sta bili jelka in bukev nosilki gozdne združbe. Jelka postaja danes vse redkejša, ker se slabo pomlajuje in zaradi objedanja visoke divjadi. Gozdovi imajo poleg ekonomske vrednosti tudi varovalni pomen. Uršljo goro sta zajela procesa
ogozdovanja in ozelenjevanja. Posledično se je dvignila gozdna meja, zato so potrebne občasne delovne akcije gozdarjev, lovcev in planincev, ki očistijo ovršje Gore, da ga ne zaraste gozd. Gozdovi Gore so po izgradnji čistilnih naprav v Termoelektrarni Šoštanj in zaprtju Rudnika Mežica, posebno topilnice, spet bolj zeleni.
Uršlja gora je za mnoge rastlinske vrste Vzhodnih apneniških Alp najbolj jugovzhodno nahajališče. Tako najdemo na vrhu dlakavi sleč, ki mu domačini
pravijo šenturšeljca, Clusijev prstnik, Wulfenov jeglič, arikelj, Zoisovo zvončnico, sinjezeleni kamnokreč, mlečnobeli oklep, pogačico, kosmato škržolico, glavičasti ušivec, alpski srbot in še bi lahko naštevali. Med rastlinske redkosti in zanimivosti sodijo kortuzovka, ki je tukaj endemit, omejelistna zlatica in alpska zlatica. Pred leti so na skrivnem kraju cvetele tudi planike, za katere so vedeli le redki izbranci. Na vrhu Uršlje gore domuje več vrst samoniklih orhidej, med njimi najbolj znana in lepo dišeča kamniška murka, tu in tam črna murka, oblasta kukavica in zeleni volčji jezik. Gozdovi pod vrhom skrivajo še druge orhideje, med katerimi je najznamenitejši lepi čeveljc.

Na Gori živi vrsta različnih živali kot so srnjad, jeleni, gamsi, tudi mnogo vrst ptic. Tako je bilo pred leti potrjeno gnezdenje severnega kovačka, redkega gosta
naših krajev. Posebno mesto imata divji petelin in ruševec, saj je zanju Gora varen življenjski prostor. Oba sodita med zavarovane živalske vrste in ju je prepovedano loviti. Poleg običajnih metuljev, predvsem za gore značilnih rjavčkov, se tukaj pojavljata črni apolon in gozdni postavnež, ki sta zavarovana.
Na prisojnih legah Uršlje gore so v poznem srednjem veku, v obdobju kolonizacije hribovitih in gorskih območjih Slovenije, nastale samotne kmetije.
Zemljišče, ki je zaradi gozda običajno precej veliko, je razporejeno okrog kmečkega doma v enem kosu - celku. Prebivalci teh kmetij živijo predvsem od
gozda in živinoreje. Med obema vojnama in še tudi po drugi svetovni vojni je bila pomembna ovčereja. V opuščeni cerkvi sv. Uršule je še v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja našlo zavetišče na desetine ovac okoliških kmetov.

Lepota gozdnate hribovite pokrajine omogoča razvoj izletniškega in kmečkega turizma. Pokrajina privablja predvsem ljubitelje miru in narave.
Ugodne snežne razmere na severnih pobočjih so vabile načrtovalce smučarskih objektov, dalj od smučišča pri Ošvenu niso nikoli prišli. Kdo bi vedel, morda je za naravo to celo dobro.

Uršlja gora vabi v vseh letnih časih na svoja pobočja množico planincev, pohodnikov, jadralcev in kolesarjev. Okrog Gore vodita dve kolesarski poti: veliki
in mali krog. Obe sta speljani po gorskih poteh, ob katerih je vrsta zapuščenih kmetij. Pogled nanje da slutiti njihovo pomembnost in trdoživost v preteklosti.
Pravi dom in varnost vsem tem obiskovalcem nudi koča na Uršlji gori, za katero skrbijo člani Planinskega društva Prevalje. V njej se dvakrat letno odvijajo kulturna srečanja - kultura na visoki nadmorski višini. Odprta je od maja do oktobra, v zimskem obdobju pa že vrsto let vsak konec tedna, tudi v težkih zimskih razmerah.

Štefan Keber, prof.

LITERATURA: Slovenija pokrajina in ljudje - Mladinska knjiga, 1998
Slovenija 1 - Anton Melik, izdala Slovenska matica, 1963
Enciklopedija Slovenije, 14. zvezek - Mladinska knjiga, 2000

 

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2019

Iskanje med novicami

Izprazni Iskanje
Prikaži vse zapise v arhivu
ZADNJE NOVICE
Planinska zveza Slovenije
Natura 2000